22. junija lani se je ob 23.20 v mamine roke rodila Lilia. Takrat je mamica Andreja na svoj blog zapisala: Rojena je bila doma. Samo mir in ljubezen njene mame in atija je obkrožalo njeno rojstvo ...

Andreja pravi, da si je v resnici želela roditi doma in želja se ji je izpolnila. Vendar je zaradi svoje odločitve naletela na veliko ogorčenja in nasprotovanja. Pa je res storila napak, ker je poslušala svoje telo, svoje srce? Ker je rodila, tako kot so včasih rojevale ženske? Ker je rodila, tako kot še danes rojevajo ženske marsikje po svetu?

Zakaj ste se odločili, da rodite doma? Kaj je prevesilo tehtnico na to stran?

Če bi me kdo še na začetku nosečnosti vprašal, kaj mislim o porodu doma, bi mu jasno zatrdila, da je ženska, ki načrtno rodi doma, skrajno neodgovorna in se igra s svojim ter otrokovim življenjem ... Seveda nisem mogla imeti drugačnega mnenja, kako pa bi ga lahko imela? Medicinska stroka je tako močna, da že vpliva na vzgojo in na splošno mnenje.

Potem pa sem po internetu začela brskati o alternativnem porodu, začela sem raziskovati, študirati, brati knjige in počasi sem začela dobivati sliko o porodu. In ideja o porodu doma se je rodila ...

Sprva je bil le preblisk, potem je ideja zrasla v razmišljanje in ta v resno razmišljanje, načrtovanje, dodatno informiranje, kontaktiranje določenih oseb, babic ..., nakar je v zadnjem mesecu nosečnosti vse skupaj preraslo v trdno odločenost o samostojnem porodu doma.

Previdno sem začela izražati svojo željo tudi okolici – možu, prijateljici, mami, kolegici, celo svoji osebni ginekologinji. Naletela sem na različne odzive. Od skrajnega neodobravanja, veselja zaradi take odločitve, do podpore in skrbi. Najbolj sem se oprijela podpore. Smešno, tako trdno sem že bila odločena, da graje in neodobravanja sploh nisem resno jemala!

Nekega dne je tudi moj mož ”stopil na mojo stran”. Iz zaskrbljene podpore sta zrasli 100-odstotna podpora in odobravanje. To je bil eden od ključnih trenutkov pri moji odločitvi.

Najbrž ste na nosečnost in porod začeli gledati povsem drugače?

Porod je stvar, ki sodi v porodno sobo in ga vodita babica ter zdravnik – tako je splošno mnenje, del vzgoje. Da medicina vse še podkrepi, doda kanček drame in zelo rada razlaga, kaj in kako vse se lahko pri porodu zakomplicira. Pozabi pa na dejstvo, da se rado zakomplicira ravno zaradi njih. In še nekaj, tudi med nosečnostjo se lahko marsikaj zakomplicira, pa nas zato nimajo devet mesecev v bolnici!?

Nekega dne me je prav pretreslo, ko sem v čakalnici slišala nosečnico, ki je komentirala šolo za starše. Rekla je, da je čisto brez veze, da jih tam učijo dihati, ker tako pozabiš na vse, ko rojevaš in samo gledaš babico, ki ti kaže, kako moraš dihati. Ob tem sem pomislila, da se ženske ob vstopu v porodno sobo praktično prodamo. Če samo zaradi tega popolnoma naravnega procesa, imenovanega porod, ne znamo več niti samostojno dihati, potem je res bolje, da naš porod vodijo drugi!

Toda, kdo rojeva? Jaz, moje telo! Kdo potem bolje ve in čuti, kaj je prav, jaz ali nekdo drug? Res je, ima izkušnje, to je njen poklic, toda – ali ji res lahko njene izkušnje bolje povedo, kaj je dobro zame, za moje telo? Se ne vračamo nazaj k dobri, stari filozofiji, ki pravi: prisluhnimo svojemu telesu?! Zakaj potem to ne velja za porod?!

Dejstvo je, da sta nosečnost in porod naravna procesa, toda zakaj se potem do obeh obnašamo kot do kakšne bolezni?!

Pravite, da ste po branju številne literature začeli razmišljati, da bi rodili doma. Zakaj? Kaj vas je prepričalo?

Vsa literatura, ki sem jo prebrala – o naravnem ali svobodnem porodu, ali o porodu doma, ali o neasistiranem porodu ... vsepovsod sem naletela na nekaj zanimivega. Vsi trdijo, da se stvari večinoma začnejo komplicirati ravno po prihodu v porodnišnico!

Mislim, da je marsikomu znan fenomen, ko se porodnica pripelje do porodnišnice in popadki čudežno izginejo. Ali pa celo, da se porodnice zapirajo namesto odpirajo.

Kemični proces v telesu porodnice poskrbi za optimalen potek poroda, toda že samo prihod v porodnišnico lahko ta proces spremeni; da se sploh ne spuščam v debato o tem, kako se ta proces spremeni, ko porodnici dajo takšna in drugačna zdravila.

In potem je tu še strah.
Strah. Največji sovražnik poroda. Strah preplavi telo z adrenalinom in ta lahko porod popolnoma ustavi. Določen nivo adrenalina je pri porodu sicer zaželen, ker daje porodnici tisto "nadnaravno" moč za porod in ta nivo je del naravnega kemičnega procesa med porodom. Stres, predvsem pa strah, lahko ta nivo bistveno preseže in kadar je določen nivo adrenalina presežen, potem dobi naše telo znak, da je nekaj narobe in ustvari stanje, ki je optimalno za beg.

Telo preusmeri kri iz organov, ki niso ključni za beg, v mišice in ostale dele telesa, ki so za to ključni. Na žalost (tudi med porodom) maternica ni ključna za beg in se tako kri porodnice, ki jo je strah, preusmeri iz maternice drugam. Ta "fenomen" je zdravnikom znan – maternica, ki je praktično bele barve. Kaj pomeni, če med porodom maternica "izgubi" kri, pa si morda lahko predstavljate ...

Zato so stanja, kot sta stres in strah, med porodom zelo nezaželena. In kaj stori medicina? Stvar rešuje z zdravili, ki vplivajo na kemični proces v porodnici, in krog je sklenjen.

Menite, da je porod nosečnicam predstavljen napačno? Da medicina sporoča nosečnicam le to, da porod boli? Kaj menite, kako bi ga morali predstaviti bodočim materam in očetom?

V obeh nosečnostih sem ves čas poslušala, kako porod boli. Bolečine, muke, agonija ...

Groza! Kaj, ko bi obrnili ploščo in bi porodnice pripravili na to, da je porod nekaj lepega, naravnega, trenutek veselja, radosti. Učiti bi nas morali, kako je potrebno prisluhniti svojemu telesu, kako lahko same vodimo porod! Nas informirati, poučiti, kaj se dogaja s telesom med porodom, kakšne tehnike, položaji in vaje obstajajo za lajšanje možnih bolečin ob popadkih, za lažji iztis otroka, za lepo, naravno širjenje porodnega kanala. Predavanj o fenomenalnem tkivu – presredku – praktično ni. Vso nosečnost bi morali krepiti samozavest in samokontrolo bodoče mamice.

Medicina pa dela ravno nasprotno, sporoča nam, da porod boli, da se lahko marsikaj zakomplicira, da smo takrat nemočne, nebogljene, vdane v usodo, da je bolje, da se 100-odstotno predamo tuji osebi, ki bo vedela, kaj je najbolje za nas. Tu ni logike.

Rešitve?
Mnogo lepih in realnih rešitev obstaja. V tujini jih je veliko na voljo, samo "posvojiti" bi jih bilo treba, ne na novo izumljati. Ena takih je, na primer, da babica ves čas spremlja nosečnost, je pri porodu in prav tako spremlja tudi občutljivo poporodno obdobje. Tako se babica in porodnica že pred porodom spoznata in s tem povečata optimalno sodelovanje med porodom.

Pa se zdaj lahko izgovarjajo, da ni denarja za take rešitve, ampak sem prepričana, da bi stvar tekla in ne bi bilo nič več stroškov kot sedaj, če bi sistem zastavili dobro in premišljeno.

Andreja nam je zaupala tudi, kako je potekal njen porod doma, ko je rodila Lilio. In kako je bilo medicinsko osebje neprijazno, ko jo je mož po porodu pripeljal v porodnišnico ...

Zgodbo si boste lahko kmalu prebrali na bibaleze.si!

Svoje mnenje lahko izrazite tudi na forumu.