Romana Krajnčan v zadnjem času sicer precej manj nastopa za otroke. Prebudila se je njena ženstvenost in prav zato se je posvetila novi ljubezni, šansonom.

V tem prelepem jesenskem času pa je spet začutila ustvarjalni nemir, zato nastajajo novi šansoni. Tudi srečanje s tehniko EFT (tehnika čustvenega osvobajanja, pri kateri terapevt pritiska na določene akupresurne točke s »trepljanjem,«) ji je odprlo nove dimenzije. Prišla je na idejo, da bi tehniko "tapkanja" skozi pesmice naučili vse slovenske otroke. Tudi sama "tapka" in verjame, da bo to spet dobro delo, ki ga bodo skupaj z ekipo "eftaric" naredili za otroke in njihove starše.

Romana je tudi predana članica dobrodelnega društva En korak več. Ta podpira zavod Korak, ki s svojim programom skrbi za ljudi, ki so utrpeli možganske poškodbe. To je edini tovrstni zavod na Gorenjskem, ki s svojim programom omogoča nadaljevanje rehabilitacije v domačem okolju. »Pravkar pripravljamo dobrodelni bazar, ki bo že drugi po vrsti. Raznežila sem se ob pesmih, ki jih piše varovanec Rok Kacin, zato sva z možem Lojzetom eno od njegovih pesmi uglasbila, dodali smo koreografijo, jo posneli in to bo odslej naša himna. Pesem bom seveda naučila vse varovance zavoda Korak, prvič pa jo bomo zapeli na bazarju z vsemi čudovitimi ženskami, ki s svojim prostovoljnim delom podpiramo razvoj in delovanje Zavoda Korak.«

Pa pojdimo od začetka ...

V Romani se je že v rosnih letih rodila ljubezen do glasbe. Pričela je z igranjem kitare in klavirja, kasneje pa se je odločila za študij solopetja. Pela je v različnih glasbenih skupinah, ko pa se je rodil prvorojenec Kristijan, jo je poneslo v povsem drugo smer.

Kristijanovo rojstvo je bilo nekakšna prelomnica, odkrili ste veselje do otroških pesmi in se podali na dolgo pot ustvarjanja. S povečanjem družine se vaše življenje ni umirilo. Takrat se je vse skupaj šele pričelo dogajati, kajne?

Res je, sinu sem takrat veliko, veliko prepevala. Hudo mravljico sem na primer pela po večkrat zapored, in ko je Lojze opazoval to najino veselje, se je domislil, da bi pesmice posneli in bi jih lahko poslušali vsi prijateljčki v Kristijanovem vrtcu. Tako, iz čistega veselja, smo posneli prvo kaseto. Točno pred 20 leti. Niti slutila nisem, kaj vse bo to potegnilo za seboj. Pričeli so me vabiti v šole in vrtce. Otroci so bili navdušeni, starši, učitelji in vzgojitelji pa tudi, saj je bilo to nekaj novega in svežega. Pesmi za otroke je namreč zelo primanjkovalo. Tako sem pričela nadgrajevati program. Razmišljala sem, s čim vse bi otroke pritegnila k sodelovanju, da bi radi prepevali, se ob pesmicah tudi zabavali in veliko naučili. Nastalo je veliko glasbeno – plesnih predstav, štirje mjuzikli, dve knjigi z notnim zapisom in krasnimi ilustracijami, in 12 CD-jev. Predlansko leto pa je mož Lojze, skladatelj in dirigent, priredil veliko pesmi tudi za zbore.

Ljubezen do glasbe pa ni le vaša strast. Tudi sinova Kristijan in Žigan sta se podala v glasbene vode. Kdaj sta fanta pričela kazati zanimanje za glasbo? Za katere instrumente sta poprijela in s čim se ukvarjata danes?

Glasba je naša ljubezen in del nas vseh. Zelo me veseli, da imata rada glasbo. Kristijan je že diplomiral na Akademiji za glasbo na Nizozemskem in to s čisto 10. Samo štirje v zgodovini šole so diplomirali z oceno 10! In Kristijanu je to uspelo. Igra jazz bobne, tudi violončelo, saj je maturiral iz obeh instrumentov, komponira. Že kot osnovnošolec je snemal čelo za projekte za otroke. Bil je večkratni državni prvak, pa tudi mednarodnih nagrad je prejel zelo veliko. Na moji plošči Vonj po ljubezni igra bobne in violončelo, zame je napisal tudi skladbo. Za turnejo koncertov je prišel v Slovenijo, da je lahko sodeloval v ekipi vrhunskih glasbenikov. Sicer pa ima cel kup svojih glasbenih projektov in oba z Lojzetom ga podpirava. Trenutno deluje v New Yorku.

Žigan je zdaj star 14 let in ima prav tako odličen posluh. Pet let je igral violino, potem pa si je premislil. Zdaj igra pozavno, zelo ga veseli igranje v našem tržiškem pihalnem orkestru, nastopa v muzikalu Moje pesmi moje sanje, ki so ga pripravili v Prešernovem gledališču Kranj, zelo rad pleše, sploh break dance in robo dance in zelo, zelo lepo poje.

Kako bi opisali svoja sinova?

Oba sta zelo sproščena, odprta, znata razmišljati s svojo glavo, rada bereta, zelo sta razgledana, duhovita, mnogokrat me noro nasmejeta. Žigan pravi, da bo igralec in to vlogo velikokrat vadi pred nami, tako da nam res ni nikoli dolgčas. Neskončno ju imam rada in verjamem vanju. Verjamem, da se bosta znašla in uživala življenje.

Kakšen način vzgoje se vam zdi najbolj primeren?

Imam to srečo, da imam dar za delo z otroki, in ta dar sem uporabljala tudi pri svojih sinovih. Vse sem skušala izpeljati skozi igro. Kljub temu pa menim, da otroci potrebujejo omejitve ter nekoga, ki jih vodi in mu lahko zaupajo.

Kaj najraje počnete, ko ste vsi skupaj? Kako preživljate prosti čas?

Ker je Kristijan pretežno v tujini, si skupne družinske počitnice privoščimo poleti. Moji trije fantje obožujejo adrenalinske športe in seveda se jim kdaj pa kdaj pridružim tudi sama. Poleti gremo na raftanje, planinarjenje in potapljanje, pozimi pa obvezno za teden dni smučat. Vsi namreč zelo uživamo na belih strminah. Zdaj sem že dolgo zadnja, a me potrpežljivo počakajo, kramljajo in niso prav nič nestrpni, ker je mami bolj previdna smučarka. Fantje pa so odlični, pravo veselje jih je gledati.
Skupno veselje nam je tudi kulinarika, vsi smo veliki gurmani, radi dobro jemo in si tudi doma privoščimo različne specialitete ...

Mož Lojze je vegetarijanec, kaj pa ostali člani družine? Katere jedi imate najrajši?

Rada kuham, če le imam čas. Včasih je potrebno skuhati kaj bolj na hitro, a se mi zdi pomembno, da jemo zdravo in, če je le mogoče, skupaj. Fanta imata še vedno najraje mojo špinačo in pire krompir. Sicer pa znam skuhati vse mogoče: od žgancev, jote, do ribjih specialitet kot je črna rižota. Lojze je vegetarijanec, je ribe, a se mu kar dosti prilagajamo. Po njegovih stopinjah gre tudi Žigan. Ko pa pride domov Kristijan, pa mora biti še vedno vsaj enkrat na jedilniku moja goveja juhica. Skuham jo z veliko zelenjave in takrat jo je celo Lojze.

Ali tudi fantje kdaj poprimejo za kuhalnico?

Kristijan izvrstno kuha, tudi ko je od doma, ker že dolgo ne prenaša hitre prehrane. Žigan pa je specialist za mufine. Lojzetova specialiteta so ribe na žaru, hobotnica v solati in pica v domačem kaminu. Tudi testo sam naredi, super je!

Z možem sodelujeta pri vseh vaših projektih. Kako to vpliva na vajin odnos?

Glasba združuje vso našo družino, tudi naju z Lojzetom. Zelo rada sodelujeva in Lojz je poleg tega, da je moj mož, ljubimec, oče mojih otrok, tudi moj najboljši prijatelj. Iskrena sva in oba se potrudiva za dober odnos. Zavedava se, da ga je treba ves čas negovati – ljubezen med partnerjema je tako kot ogenj, če nanj ne nalagaš, ugasne. Vsako obdobje nama je prineslo kaj drugačnega, novega. Ob njem mi ni nikoli dolgčas. Lahko bi rekla, da vedno bolj uživam, ker sem tudi sama bolj zrela in znam uživati trenutke z njim. Načrtujeva skupne urice, ko se razvajava in si vzameva čas le za naju. Če sva midva v redu, potem je v redu vsa družina. Otroci zelo čutijo, kdaj se starša zares ljubita in se ne pretvarjata. Popolnoma tudi ločim odnos z njim in odnos z otrokoma oziroma družino.

Kako se počutite, ko pogledate, kaj vse ste ustvarili?

V vseh teh letih sem razveselila ogromno otrok in njihovih staršev. Zadovoljna sem, ker sem mnogim otrokom z glasbo polepšala otroštvo, mnogi so se prav ob mojih pesmicah naučili prvih besed, poimenovati prstke na roki, našteti dneve v tednu, si umivati zobe ... Seveda pa moram ob tem omeniti vso ekipo, ki sem jo pritegnila k sodelovanju, vse glasbenike, pesnike, zbore, plesalce, največja zahvala pa gre vsekakor možu, ki je nad vsemi mojimi projekti bdel kot skladatelj in glasbeni producent. Dober občutek, ni kaj! 20 let je dolga doba. A začutila sem, da je prišel čas za spremembo. Prav zato sem začela s šansoni, ker rutina umetnost ubija, duši ... Zdaj imam nove izive. S projektom Vonj po ljubezni smo imeli veliko uspešnih koncertov, lepo doživetje je bil letos tudi nastop z velikim orkestrom na Festivalu Slovenska popevka.

Za otroke sprejmem nastope le še, če začutim, da bo to lep dogodek za otroke in njihove starše. Naveličala pa sem se nastopov za vsako ceno.

Kaj bi svetovali mamicam otrok, ki pokažejo zanimanje za glasbo?

Otroku je treba pomagati, ga vzpodbujati in se zanj zanimati. Seveda prvo zanimanje za instrument kmalu popusti, ker je treba vsak dan vaditi in se učiti tudi teorije. Največ je odvisno od profesorja, če zna otroka pritegniti, ga vzpodbujati, pohvaliti. Zlata so vredni učitelji, ki v otroku iščejo dobro. Vsak otrok nosi v sebi nekaj posebnega, samosvojega, originalnega, vsak otrok je edinstven in učitelj naj bi njegove posebnosti prepoznal in jih negoval. Tudi doma naj otrok čim več nastopa, na primer, ko pridejo obiski ali za praznike. Prvič glasba in otrokovo veselje pričarata zelo prijetno vzdušje, drugič pa se ob tem krepita otrokova samozavest in samopodoba. Pomembno je, da otrok doživlja ob glasbi veselje in zadovoljstvo. Ko pa se bo odločil za bolj resen študij instrumenta, pa bo sam poprijel in vadil toliko, da ga boste težko ustavili. Ko se otrok za nekaj odloči, to tudi spelje.
Pa na kakšen koncert peljite otroka, da glasbo sliši v živo in začuti energijo glasbenikov na odru. To je popolnoma druga zgodba kot doživljanje glasbe pred televizijo ali računalnikom.

In radi imejte svoje otroke in jim to tudi povejte. Vsak dan in vedno znova! Ne kupujte jih z materialnim kičem, ampak s svojim časom, zaupanjem, iskrenostjo in ljubeznijo.