Morda tudi zato, ker se še živo spominjam, kako je bilo, ko so pred dobrimi 20 leti (ko mamice še niso spremljale otrok v bolnici) mojo sestrico precej dolgo zdravili zaradi meningitisa.

Prvič sva morali z našo punčko v bolnico, ko je bila stara eno leto. In še dobro, da je bila na delu moja naivnost – bila sem prepričana, da se zaradi odsotnosti pediatra v našem zdravstvenem domu odpravljava tja le na pregled. Če bi vedela, da bova tam tudi ostali, bi bila zagotovo vznemirjena, kar bi slabo vplivalo tudi na punčkino razpoloženje.

Ko smo skupaj z v.d. moža in punčko, ki je nenavadno dihala, prišli v sprejemno pisarno v bolnici, so nas vprašali, ali smo "za sprejem". Rečem, da ne, da smo se prišli samo pokazat. Me čudno pogleda in mi reče, da to ponavadi pomeni, da smo za sprejem. Kakorkoli. Gremo v avlo čakat dežurno pediatrinjo.

Pediatrinja pride, posluša punčkino dihanje, ji nekaj meri ... Reče, da bo sestra dala pižamico in vpraša, ali bom ostala z malčico. Rečem, seveda. V.d.-ju da neke papirje o tem, kdaj so obiski in ga napoti urejat birokracijo. Punčko preoblečemo, jo odpeljemo nekam drugam. Tam ji nastavijo kanal za infuzijo, ji vzamejo kri. Potem nama pokažejo sobico. Malčici namestijo masko za inhalacije. Potem sva v sobici.

Končno vprašam eno od sester, kaj sledi. Malo začudeno mi odgovori, da nič posebnega, da bo pred večerom zdravnica še malo poslušala, kakšno je punčkino stanje. Aha, potem pa domov, si mislim. In to tudi izrečem. "Ne, vsaj čez noč bosta sigurno ostali tu," reče sestra. In šele takrat mi je "vžgalo", da sva z lepotičko, kako se že reče, HOSPITALIZIRANI!

Ko sem dojela to neizbežno dejstvo, sem zavestno odgnala strah pred bolnico, ki se je eno leto materinstva nabiral v meni. In pozitivna podoba pediatričnega oddelka naše bolnišnice se je v petih skupnih bivanjih v pol leta (ja, prav ste prebrali) še bolj okrepila.

Naj svoje zadovoljstvo podkrepim s konkretnimi primeri. Najbolj neprijetno je bilo vedno čakanje na sprejem, torej na prostega pediatra, saj je v sezoni bolezni dežurni precej zaseden. Potem je šlo vedno vse po hitrem postopku: pregled, jemanje krvi, določitev diagnoze in zdravljenja. Medtem smo s sestrami preoblekli punčko v pižamico, jo z vsemi maskami in infuzijami odpeljali v sobico, ki je za kak teden pomenila najin novi dom. V sobici sva bili sami, vsaka na svoji postelji, s svojim oknom, radiatorjem, s svojim stolčkom za hranjenje, pogosto s svojo otrokom prilagojeno banjico, celo s pripadajočimi igračami.

Vse, kar sva potrebovali, sva imeli na voljo: pripomočke za nego, pleničke, kremice, sveže pižamice, tetra pleničke, hrano, čaj. Čeprav jaz nisem bila bolnica, so me preskrbovali s pižamami, brisačami, mi prav tako kot punčki vsak dan (ali po potrebi tudi pogosteje) preoblačili posteljo.

Za vse, kar me je zanimalo ali kar sva potrebovali, nama je bilo osebje (od babic, sester, do zdravnikov) vedno na voljo takoj po pritisku na gumb – ne glede na uro. Zdravniki so poleg rednih informacij vedno odgovarjali na moja vprašanja na viziti, ki so jo izvajali vsaj enkrat na dan (v najhujši fazi bolezni so punčko opazovali skoraj vsako uro).

Na vse specialistične preglede, ki so se dogajali v drugih oddelkih bolnišnice, so naju s punčko spremljali. Nikoli nisva bili prepuščeni sami sebi. Čeprav so obiski določeni po urah, obiskovalcem, ki so se vrstili posamezno, nikoli niso preprečevali, da bi prišli prej in odšli kasneje. In vedno so skrbeli za preventivo – če je kje v bližini bival otrok z nalezljivo boleznijo, so naju pred druženjem z njim še posebej posvarili.

Skratka, na pediatričnem oddelku jeseniške bolnišnice so se vedno, kadar sva bivali tam, potrudili, da nama je bilo s punčko čim bolj prijetno. Ne glede na zapolnjenost oddelka, ne glede na čas najinega prihoda, na najino zahtevnost.

Zdaj vem, da je odhod v bolnišnico, če otrok resneje zboli, pravzaprav olajševalna okoliščina. Prepričana sem namreč, da bodo tam zagotovo v najkrajšem možnem času najbolj ustrezno znali poskrbeti zanj.