Je bolje, da se ga otrok prvič napije v naši družbi, ko imamo nad njim nadzor, ali v neki druščini, ko so lahko posledice še hujše?

Že vse današnje jutro v sebi premlevam stavek, ki sem ga včeraj slišala od kolegice – namreč, da se ga je sin neke najine skupne znanke pri štirinajstih prvič napil. In prišel rahlo opotekajoč se okrog enajste ure zvečer domov. Sicer je dober učenec, tudi športnik, doma pomaga ... Pa vendar. Zmotilo me je to, da je fant star štirinajst (!) let in da je lahko zunaj ob enajstih (!) zvečer.

Sva midva z možem res tako grozna starša? Naša starejša bo tudi vsak hip stara štirinajst let. Pa ji še na kraj pameti ne pade, da bi pila alkohol. Zadnjič sem ji rekla, naj poskusi požirek vina pozne trgatve, bil je zelo sladek, pa je rekla, da ji tako smrdi, da ne more niti poskusiti. In če je teden naporen, ji z možem niti slučajno ne dovoliva, da bi bila pokonci do enajstih zvečer, tudi ob petkih ne. No, izjemoma že, a sicer so tudi naši »ta veliki« otroci za konec tedna v posteljah kmalu po deseti.

Razmišljam. Kaj je bolje? Ali otroku v varnem spremstvu staršev dovoliti kakšne prekrške, za katere tako ali tako vemo, da se bodo dogajali? Namreč – je bolje, da se ga otrok prvič napije v naši družbi, ko imamo nad njim nadzor, ali v neki druščini, ko so lahko posledice še hujše? Ja, vem, najbolje je, da se ga otrok sploh NE napije, a takih je tako majhen odstotek, da je žal skoraj zanemarljiv.

Sama imam drugačno taktiko. Zgled. Pri kosilu ali na kakšni zabavi spijem kozarec vina. Včasih tudi dva. A to se zgodi tako poredko, da se ta hip sploh ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje. Ko vidimo kje koga pijanega, otrokom vedno povem, da je za to kriv alkohol, da nekateri ljudje žal svoje tegobe utapljajo v njem in potem je rezultat katastrofalen. In zgodbe – koliko je pretepenih žensk in otrok, kadar očetu vlada alkohol. Te zgodbe so tako zelo tukaj, tako blizu, da jih ni potrebno iskati po tujih časopisih.

Ne mož ne jaz nisva bila v mladosti (no, saj sva še vedno mlada …) nikakršna svetnika. A zato morda še bolje veva, kje so pasti in čeri za naše ljube otroke. In tudi dobro vem, da zgolj s prepovedovanjem in prepričevanjem pri najstnikih ne dosežeš prav veliko. Zato prisegam na zgled in pogovor.

Mislim pa, da je velika težava naših rosnih najstnikov v tem, da imajo tako zrela, skoraj malo prevelika telesa. Fantje so že kar poraščeni, s čisto moškimi glasovi, dekleta razvita. In ker želi, seveda, vsak najstnik izgledati še malo starejši, si – predvsem dekleta – kupujejo podložene nedrčke, majice z globokimi dekolteji, si brijejo noge, pulijo obrvi in uporabljajo velike količine pudra. Na zunaj že skoraj odrasli ljudje, v notranjosti pa ... otroci. Tudi starši prevečkrat pogrnemo na tej preizkušnji, misleč, da imamo opravka z enakovrednim sogovornikom. A to je daaaaleč od resnice. To so še vedno naši otroci. Ki potrebujejo starše in omejitve, ki jim jih postavimo. Seveda, večji ko postaja otrok, več je »manevrskega« prostora za dogovarjanja, potrebno je upoštevati njegove želje, potrebe, osebnost. A do določene meje. Meje, ki je jasna in jo postavimo starši. Ne pa okolica, otrokovi prijatelji, sošolci, televizija ...

Uh, danes sem pa tako resna! A za hip sem že podvomila vase, da sem morda preveč nazadnjaška. Bolj ko razmišljam, pa ugotavljam, da je tako, kot ravnam, prav. Ker tudi sama tako živim. In to je najboljši zgled in najboljši učitelj.