Pravzaprav ne vem, ali je ta ideja privzgojena ali prirojena; zdaj, ko imam majhne otroke, se delam, kot da je to neumna razvada.

A priznam. Tudi meni se na deževen dan ne ljubi nič početi. Brala bi, spala, popila kakšen domač čajček z medom in poslušala, kako dežne kapljice trkajo na okna. Romantika. Ki pa se neha v trenutku, ko se zjutraj zbudi prvo detece … V trenutku zaradi otroškega trušča ne slišim več škrebljanja dežja, poležavanje v postelji pa lahko tudi kar odmislim. Saj veste – akcija!

Kadar dežuje, si skušam prilagoditi urnik tako, da sem z otroki čim manj zunaj. Pa ne mislim nagajivega čofotanja po lužah pred hišo, to si privoščimo v škornjih in »oblekicah za doma«. Mislim na odhode v mesto, pa nakupovanje … V trenutku, ko moram v eni roki držati dežnik, v drugi Polonino rokico, potiskati voziček in, seveda, imeti še eno roko za Martina, imam vsaj dve do tri roke premalo.

Tako smo se zadnjič odpravili v mesto na fotografiranje. Urša, Polona, Martin in jaz. In seveda je deževalo. Oblekli in obuli smo se priložnosti primerno, v »ta lepše« čevlje in obleke. Martin in Polona sta oba hotela svoj dežnik, ki sta ga veselo odpirala in preizkušala že na hodniku, ko smo se šele odpravljali. No, med odhajanjem sem opazila oziroma zavohala še pokakano plenico in že skoraj obuta sem v zadnjem hipu še preoblačila bodi, žabice ... Pa ne bom ponavljala stare zgodbe, le toliko, da ne bi kdo pozabil, kaj vse spada v »paket« odhajanja od doma …

Ko smo prispeli v mesto, je bilo treba najti parkirno mesto. Ker se nam je že mudilo, smo parkirali kar na uradnem parkirišču, ki pa ni bilo tako blizu naše končne lokacije. Torej smo morali v dežju in vetru še pešačiti, paziti na mojo pričesko in šminko in predvsem obvarovati otroke pred lužami, ki so kar vabile … In ti otroški dežniki … Ko nočeš, se takoj odpre, ko ga želiš uporabiti, ne uboga. Potem se je pojavila dilema – naj Urško nesem v naročju pod svojim dežnikom ali naj sestavim voziček in ga prekrijem s plastičnim pregrinjalom. Kaj pa, če bodo tam, kamor gremo, stopnice in ne bo dvigala? Eh, voziček sem pustila v avtu in tako smo šli na deževno pot. Seveda je otrokom popolnoma vseeno, ali imajo nedeljska ali oblačila za na travnik. Juhuhu po lužah! In naši Poloni se pozna, da je rojena »na kmetih«, saj se med avtomobili pravzaprav sploh ne znajde. Prav nič je tudi ni strah, da bi šlo lahko kar koli narobe, očitno živi v preveliki idili …

Je pa bilo toliko bolj strah mene. »Polona, pridi sem!« sem ji ves čas prigovarjala. »Ne skači po luži, boš mokra in umazana!«. »Pazi, avto bo pripeljal, pridi nazaj k meni!!!« In ta mala lumpika je nehote potegnila v razigranost še starejšega bratca, ki tudi kar pozabil, da nismo na domačem travniku. Za nameček je imela tudi Urška že vsega dovolj in je začela glasno izražati svoje mnenje. In jaz naj bom zdaj po vsem tem videti dobro na slikah??!! Tako sem bila prisiljena uporabiti vse svoje hitre pogajalske, pravzaprav grozilne taktike. V hipu sem se tudi odločila, da moram otroke večkrat peljati v mesto in jim vcepiti strah pred avtomobili in tujimi ljudmi.

Kadar dežuje in se moram odpraviti po opravkih, sem torej upravičeno nejevoljna. A kar nekako se vedno vse uredi in slaba volja je hitro pozabljena. Priznam pa, da raje z mladino kolovratim naokoli v lepem vremenu. Tudi sonce in toploto imam raje kot dež in mraz. Tolaži in žene me misel, da bodo otroci zrasli in se bom vseh teh naših deževnih pohodov spominjala z nostalgijo v srcu in si celo mislila »oh, kako lepi časi so bili takrat …«