Po prvem porodu še niti nisem prišla na svojo težo, ko sem spet zanosila. Saj veste, nasedla sem tistim pravljicam, da je dojenje tudi dobra kontracepcija … in se tudi v drugo kar pošteno poredila. A že zelo kmalu po rojstvu, ko sem bila sama z obema otrokoma na morju, v prikolici, sem nehote v enem mesecu izgubila deset kilogramov. Ker seveda nisem imela s seboj tehtnice, me je veselo presenetila velikost hlač. Ko sem na morje prišla, sem jih komaj zapela, ko sem odhajala, so mi zapete padle z bokov. Juhuhu. Potem pa še čisto malo in v nekaj mesecih sem imela svojo težo.

Tako je minilo nekaj let in rodila sem tretjega otroka. Seveda, nekaj let starejša in s kakšnim kilogramom več »izhodiščne teže«. Že kmalu po rojstvu sem začela s tekom. Skoraj vsak dan, sicer najmanj trikrat tedensko, sem se sama ali s prijateljico odpravila na dobre tri kilometre dolgo peščeno pot. Ko me je moj mož prvič videl teči, ni mogel skriti smeha. Rekel je, da tako štorastega tekača še ni videl. Da prav zabavno maham z rokami in opletam z nogami in da do tega trenutka ni vedel, da tek ni nekaj, kar vsakdo obvlada ... A sem vztrajala in kmalu brez počitka pretekla vse tri kilometre. Pa si seveda kupila nove športne copate in se – vsaj za moje pojme– naučila teči. Ko zdaj gledam svoje fotografije, vidim, da sem že po šestih mesecih nosila stare kavbojke …

Potem se je pa začelo. Znova nekoliko starejša, upajoč in zanašajoč se na prejšnje shujševalne podvige, ki res niso bili težki, sem se spet bogato zredila. Saj bo šlo kar samo, sem se tolažila in nekako pozabila, da sem nazadnje pridno tekla in telovadila. Tokrat pa nisem. Bili smo ravno na sveže priseljeni, delo v in okrog hiše, pa štirje otroci … Časa za mamico pa ni bilo. In sem hujšala, pa hujšala, pa še hujšala in postajala vedno hujše volje. Dokler nisem ugotovila, da bo vendarle treba malo migati in ZARES manj jesti. Dojenju navkljub. In je trajalo eno leto, ko sem znova oblekla »tiste« kavbojke. No, priznam, tistih izpred let, ki sem jih nosila po prvih porodih že ni več in so bile še malo manjše od teh zdaj, a merila se z leti vendarle malce širijo, mar ne?

Ko sem tako končno dosegla svoj cilj, sem spet zanosila. Pa ravno sem si hotela kupiti kakšno novo cunjico! Še sreča, da sem še malo počakala, saj bi znova vse moje bolj moderne stvari pristale v hčerini omari. Je namreč že tako velika kot jaz. In tehta ravno toliko, kot sem nekoč daaaaaaleč nazaj tudi jaz.

Tokrat sem si obljubila, da se bom v nosečnosti zredila največ deset kilogramov. Tako kot Oriana G., mislim celo, da se je ona kakšnih osem. Iz porodnišnice hop v stare kavbojke in domov. Ampak ... Začela sem kar dobro, tudi kakšen mesec kasneje je bilo kar zgledno, potem pa … ne vem, kaj se zgodi, ampak tehtnica ponori. Žal pa to ni voda, ki izgine z rojstvom, ampak čisto navaden špeh. Ki ga je treba odstraniti z miganjem in pravilno prehrano.

Lahko si predstavljate, koliko časa na dan mi ob petih mladičkih, od teh je eden star pet, pa ena dve leti in ena šest mesecev, ostane za telovadbo in načrtovanje hujšanja. Ja, ja, saj vem, kjer je volja, je tudi pot, a moja volja za zdaj še ne zmaguje. Zato se trudim in bojujem z večerjo. Po šesti le sadje in kakšni oreščki. Seveda je včasih oreščkov preveč, sploh, če grem trikrat ponje, a namen je nakazan. In doma imam cel kup telovadnih naprav. Bom o njih pisala prihodnjič. So namreč zelo zanimiv fenomen …