Naše jutro, ko se namenimo na sosednji hribček na sankanje in smučanje, je izjemno pestro. To je verjetno jasno vsakemu laiku, tudi tistemu, ki še ni okusil starševstva. Pestro je vstajanje, umivanje, zajtrkovanje … A največ pozornosti si zasluži tisti del jutranjih obredov, ki v predstavi kakšnega nevedneža traja le minuto ali dve. To je oblačenje in obuvanje. Kaj pa je to takega? Si pač natakneš čevlje in greš. Pa kaj še!

Ko smo že toliko pripravljeni, da se počasi premikamo proti hodniku, kjer nas pričaka kup razmetanih čevljev, se zgodba začne. Najprej prigovarjam petletnemu Martinu, naj si, preden si obuje čevlje, navleče smučarske hlače. Težko jih je namreč obleči čez čevlje … Pa me v gneči in prerivanju seveda presliši in že ima obute zimske čevlje. Medtem ko poskušam dveletni Poloni najti pajaca za na sneg, se Urška razjoka, ker ji je dovolj čakanja. Eden od starejših dveh jo pestuje in ji na ves glas prepeva kakšno zabavno pesmico, drugega pa prosim, da mi prinese stol iz kuhinje, da splezam nanj in v visoki omari najdem drugega pajacka, za katerega menim, da bo ustreznejši.

Potem ugotovim, da si Martin ni oblekel hlač za sneg. Prijazno ga opomnim, da je bil dogovor drugačen in naj si čevlje sezuje, si obleče hlače in se znova obuje. Ker pa naš Martin ni zelo nadarjen za te stvari oziroma drugače povedano: ker se mu oblačenje in obuvanje zdita popolna izguba časa, se razjoka in nejevoljno pripomni, da sem kriva jaz, ker mu nisem postopka razložila že prej. Medtem ko se z Martinom pogovarjava, Polona v omari najde poletne natikače. Ker imajo pri strani lučko, ki zasveti vsakič, ko stopi vanje, je, seveda, popolnoma nora nanje. Vzamem jih in ji želim obuti primernejše čevlje za sneg, pa se od obupa nad lastno materjo vrže v joku na tla. Ko ji obljubim, da bo natikačke lahko obula takoj, ko se vrnemo domov, je potolažena in dovoli mi, da ji oblečem pajaca, nataknem čevlje, zavežem kapo in mukoma na majhne prstke navlečem še rokavice. Dobro, en otrok je že.

Prosim Manco, naj se hitro obuje in obleče, da popazi na Polono pred hišo, da ne bo, še preden se odpravimo, že čisto mokra. Tudi Martina mi uspe obvladati, sam si natakne rokavice in kapo. Bravo! Potem pa še Urška. Oblečem ji pajacka, puloverček, pa še enega za čez, žabice, hlače in še zimskega pajacka. Ko ji zavezujem kapico, zaslišim znani zvok. Oh, ne! Pokakala se je! Pa gremo še enkrat. Pajacka dol, pa puloverček, pa drugega, še bodi … Ko je previta in znova oblečena, jo v roke porinem starejšemu sinu, ki je medtem potrpežljivo čakal na nove naloge. Tako, si mislim, zdaj so vsi pripravljeni!

Aha, kaj pa jaz? No, seveda nisem imela še niti trenutka časa zase in ugotovim, da moram še pod tuš, da si še nisem umila zob, da sploh ne vem, kaj bom oblekla … In grem v akcijo. Temu rečem »gasilska«. Z eno roko si umivam zobe, z drugo vlečem nase hlače, počesati se seveda nimam časa, malo šminke pa si bom narisala med vožnjo v avtu …

Ko pridem tudi jaz do faze, da si začnem obuvati čevlje, slišim moža, ki pred hišo glasno sprašuje, kje sem tako dolgo. Da sem tako počasna, vsi so že »zrihtani«, samo mene da vedno znova čakajo …

V avtu si končno oddahnem. Vsi smo, nikogar nismo pozabili doma, vsi imajo kape, rokavice in tople čevlje. Skoraj že začnem tudi jaz uživati na našem izletu, ko si Polona zaželi svoj lonček. Čajčka bi. Uau! Lonček je, seveda, ostal doma. Vsi me kar malce grdo pogledajo, češ, le kako si mogla na to pozabiti. Potem me mož vpraša, če imam fotoaparat in kamero. Seveda nimam! In ne, nimam malice, nimam rezervnih hlač za Martina, nimam, nimam, nimam! Kdor hoče naslednjič kaj s seboj, naj si vzame! Naj misli na to že dan prej! Tole odpravljanje od doma me namreč tako izmuči, da komaj pridem k sebi. Pa kaj, če smo pol stvari pozabili doma! Glavno je, da smo skupaj in se imamo radi!