S prvim delom peke piškotov začnemo že v začetku decembra. In ker jih takoj pojemo, jih potem ob koncu meseca spečemo znova. Pa tudi teh hitro ni več, čeprav vedno uporabim dvojno mero sestavin. Pred leti sem v Avstriji kupila modelčke, ki upodabljajo moško in žensko figuro. Mi jim pravimo očiji in mamice. Napaka je le v tem, da so ti modeli precej veliki in ko poješ en piškot, jih že skoraj pol manjka … Letos pa sem že januarja, na razprodaji seveda, kupila nove modelčke. Zvončke, zvezdice, zajčke, jelenčke … Majhne, takšne za en ali največ dva grižljaja. "Očije in mamice" sem pa "pozabila" vzeti iz predala. In kakšen je bil rezultat? Valjanje in predvsem odtiskovanje piškotkov se je vleklo in vleklo in vleklo … Dokler nisem v predalu "našla" naših starih modelčkov in en, dva, tri so bili vsi piškotki na pladnju.

Pri peki piškotkov pride do zanimivega stranskega učinka:  moka je, seveda, vsepovsod, odtis belih ročic sem našla tudi že na svoji črni obleki, ki jo imam za nastope … Vsakdo si želi potem, ko so piškotki pečeni, v skledi najti tiste, ki jih je sam odtisnil. In opazila sem, da včasih kdo kar malo zanalašč poškoduje svoj piškot, da bo potem v skledi med drugimi bolj razpoznaven. Ko sem zadnjič pomotoma odgriznila košček Martinovega jelenčka, se je razjokal in užaljen stekel v sobo …

Povedati moram, da spečem tudi "svoje" piškote, skoraj brez maščobe, s polnozrnato moko in brez pravega sladkorja, in ti ostanejo v skledi nedotaknjeni. Le jaz se delam, da so mnogo okusnejši od tistih iz bele moke …

Prazniki so tudi sicer nekaj posebnega. Pri nas imamo radi, da v kuhinji venomer kaj diši, naša malčka sta zadovoljna, da nista v vrtcu, šolarja pa tudi komaj čakata na proste dni. Seveda ima zelo pomembno vlogo tudi Božiček. Predvsem to, kaj nam bo pustil pod smrekico. Naš Božiček je pisemca z željami pobral že zelo zgodaj, da se je lahko v miru pripravil. In tudi povedal, da je njegov "finančni domet" omejen in da darila ne bodo prebogata. A tako smo se navadili in se s tem vsi strinjamo.

Ko sta bila starejša otroka ravno v letih, ko se otroci po navadi začnejo spraševati o Božičku, sva se z možem odločila za majčkeno prevaro. Kupila sva brado, brke in rdečo kapo s cofkom ter naredila načrt. Ko smo še stanovali v bloku, smo imeli v spalnici okno tudi na strehi. Nekega jutra sem se z otroki valjala po postelji, mož pa je, oblečen v Božička, splezal na streho in na hitro pokukal skozi okno. Otroci so ga opazili in v trenutku je bila popolna zmešnjava!!! Božiček, juhuhu, pa res je Božiček, midva sva pa mislila, da ga sploh ni … Za eno leto smo tako še podaljšali otroško veselje, naslednje leto pa tudi takšna prevara ne bi več uspela …

Prazniki pa so lahko tudi zelo naporni, na primer z obiskovalci, ki nimajo več majhnih otrok in so že pozabili, da je zvečer pač čas za posteljo. Mame, ki ne pozabijo na potrebe svojih malčkov, čeprav se vsi okoli njih veselijo in nazdravljajo, one pa kljub temu previjajo, dojijo, hranijo in preoblačijo otroke. Pa še ta pričakovanja, češ, potem bo pa vse drugače. Prav nič ne bo drugače. Drugače bo le, ko bo naš malček shodil, drugače bo, ko bo prvič sam nesel žlico v usta, drugače bo … z vsakim majhnim korakom, ki pa je v življenju malčka nova prelomnica. Ne pa nekakšno "novo leto", ki pomeni le drugačen zapis letnice.

Vsem mamicam, vsem očkom in vsem našim malčkom zato želim:
- veliko prespanih noči (jaaaaaaaa!!!!)
- čim manj joka in veliko smeha
- zdravja
- ljubezni
- veliko časa za odkrivanje in spoznavanje drug drugega
- potrpljenja drug z drugim
- vsem tistim pa, ki se jim želja po malih kepicah še ni uresničila, naj se zgodi!

Vse lepo in vse dobro vam želim!