Pred leti, ko še ni bilo ogromnih nakupovalnih centrov, seveda tudi kotičkov za mamice in dojenčke ni bilo. Če sem šla po nakupih, sem pač upala, da bo plenička zdržala. Ali pa sem doma čakala, da se je otrok pokakal in šele potem odšla od doma. Seveda pa to ni bila najbolj praktična rešitev, še posebej, če sem se od doma odpravila za dalj časa. No, potem sem si kupila t. i. previjalno torbo. Takrat, pred štirinajstimi leti, so prodajali le eno znamko in ko sem hodila po mestu, smo imele vse mame enake torbe …

Nekega poletnega dne, ko sem bila s starejšim sinom v mestu, se je ubogi, nekajmesečni fant pokakal. Obilno. Zelo obilno. To pomeni, da sem kar na enkrat začutila »žmoht« na ritki, pod ritko, nad ritko, po hrbtu … Ojoj, s seboj pa kot nalašč niti plenice, niti vlažnih robčkov, ničesar. Ko sem tako, skoraj malce izgubljena, stala sredi pločnika z otrokom, s čigar ritke je kar kapljalo, mi pač ni preostalo drugega, kot da grem v prvo trgovino, kupim plenice, robčke, pa še nov bodi. Kam pa zdaj? Kot rečeno, kotičkov za previjanje takrat še ni bilo in tako sem prvič javno, na rahlo nemogočem kraju, previla otroka. V trgovini so imeli namreč za blagajnami police, kjer so si stranke lahko kaj zavile, kaj odložile … jaz pa sem tja odložila svojega sina in ga odrešila premočene in pokakane plenice. Mislim, da mi je še danes hvaležen …

Previjanje v avtomobilu ni nikakršna novost. Majčkeno bolj nerodno je le pozimi. A ko so mi prijatelji pripovedovali, kako na smučiščih v tujini ljudje množično previjajo mladičke kar na snegu, se mi hitro previjanje v prtljažniku avtomobila ni več zdelo tako grozno. Grozno pa je bilo, ko sem nekoč zelo pokakano plenico pozabila v prtljažniku in ker imamo enoprostorca, je bilo naslednji dan v avtu … Si lahko predstavljate, kako … Martin, ki je bolj občutljiv, je skoraj bruhal.

Kako pa v gostilnah? No, stolčke za hranjenje otrok imajo že skoraj v vseh lokalih, kotička za previjanje pa ne. Pa ravno po obilni jedi se malčki najraje olajšajo v plenice, mar ne?! In tako sem večkrat spraševala gostince, kam naj se dam s pokakanim otročkom. Tam, kjer imajo klopi, lahko precej diskretno opraviš kar za mizo. Klop je ravno prav široka, da otroček leži, ti sediš zraven in »ck, ck«, otrok je previt. Edino pleničke zelo neradi vzamejo natakarji, je bolje, da jo kar shraniš v torbi do prvega zabojnika za smeti. Kaj pa, če imajo za mizami le stole, brez klopi? No, potem prosiš gostinca, da te pelje do mize v kotu ali tja, kjer ni gostov. Sama vedno pogrnem plastično podlogo, pa tetra pleničko in šele nato previjam. Se pa večkrat vprašam, ali so res vse mame tako obzirne in pazijo, da prt, na katerem bo nekdo morda že čez nekaj minut jedel, zares ni polulan in pokakan?

Poleti sem previjala tudi v parku, na klopci, lepo se previja tudi v vozičku, če le lahko naklon naslonjala dovolj znižamo, previjanje večjih otrok je možno tudi stoje, le da je takrat težko poravnati pleničko … Načinov in prilik je toliko, kolikor dopusti domišljija. A, kot sem rekla na začetku, nekaterim ljudem je videti previjanje otroka v javnosti še hujše, kot videti doječo mamo. Morda zato, ker so nas od nekdaj učili, da je »kaki fuj in bljak«, morda jih je groza, ker sami za kakanje potrebujejo čisto tišino in mir, ne vem. Vem pa nekaj – če bo moj otrok pokakan in se bo zaradi tega počutil slabo, ga bom pač previla. In mi je čisto vseeno, če bo kdo od mimoidočih vihal nos. Pa saj otroški kakci vendar dišijo, mar ne?!