Sploh mi ni jasno, zakaj so mozolji takšen bav bav. Saj jih imajo tako ali tako skoraj vsi. A ko sem jih jaz začela dobivati, se mi je tudi svet podiral. Pa takrat še ni bilo toliko tonikov, čistilnega mleka, korektorjev, »sušilcev«. Ko se ti je naredil mozolj, si ga pač imel. Seveda smo si jih vsi po vrsti stiskali, da smo bili na pol krvavi, če že ne to, pa vsaj razbrazdani in rdeči kot pavijanove ritke. Punce z bolj razumevajočimi očeti so se lahko malo napudrale, čeprav, priznam, sama do konca osnovne šole nisem vedela, kaj je to puder.

No, oči mi pudranja zagotovo ne bi dovolil. Ne glede na to, kolikšen je bil mozolj. Kot mi tudi dolgo ni dovolil šminkanja in lakiranja nohtov. Višek lepotičenja je bil, ko sem si v sedmem ali osmem razredu omislila očala. Tako zelo sem si jih želela, da sem v resnici dobila malo dioptrije, čeprav sem čisto dobro videla na tablo. A računala sem na to, da si tovarišice med seboj vse povedo in ker je bila moja mami tudi učiteljica, je hitro izvedela, da napenjam oči, ko gledam na tablo. Trik je deloval in kmalu sem se znašla pri okulistu, ki je ugotovil, da imam malo, skoraj nič dioptrije in da imam lahko očala. Juhuhu! Šla sem po očala in ker takrat nisi dobil stekel takoj, sem najprej domov prinesla okvirje brez stekel. In nisem zdržala, že na avtobusu sem si nataknila očala brez stekel in se delala neskončno pomembno. Še toliko bolj, ker so bili moji okvirji skoraj okrogli; podobni onim, ki jih je nosil moj idol John Lennon …

Naj se vrnem na mozolje in na njihovo prekrivanje. Kot sem že povedala, mi moj oče dolgo ni dovolil uporabe »barvil« za obraz. Nekoč sem kar pokala od smeha – v svoji notranjosti, seveda, na glas si nisem upala –, ko sem si na čelu pristrigla lase, da so se mi videle obrvi. Ponavadi sem imela obrvi skrite pod lasmi, tokrat pa so zablestele v vsem svojem sijaju. Ko sem šla mimo očija, me je poklical in s prstom podrgnil po obrveh, misleč, da imam namazane, saj so bile precej temne. Kakšno zmagoslavje!!! A kot rečeno, si nisem upala se mu  kaj dosti smejati, saj bi hitro padel kakšen grd pogled, pred katerim sem trepetala …

Še danes se mi zdi hecno, kako mlade punce prikrivajo mozolje. Plast pudra, misleč, da se zdaj kraterji na obrazu ne vidijo … O, pa še kako se vidijo! Se mi zdi, da jih puder celo malce poudari. Malo je namreč deklet, ki znajo pravilno izbrati barvo pudra. Vse bi bile rade malo bolj zagorele, kot so v resnici, namažejo si samo pol obraza ali pa le do vratu, če je puder nekvaliteten, se zgosti le na enem delu ... Skratka – polomija. Tudi zato, ker je ves ta puder potrebno zvečer temeljito odstraniti in ne samo nanašati novih in novih plasti. Mozolji pa v cvet … Včasih se mi porodi misel, da se tudi pri opazovanju takega ravnanja mladih začuti instant razmišljanje. Ne ljubi se nam vložiti truda v uspeh. Vse bi kar takoj, čez noč. In nič ne bi sami, naj drugi delajo za nas: zdravila, zdravniki, čudežne kreme … A če ne za kaj drugega, vem, da je treba za mozolje kar nekaj truda. Vsak večer si kožo očistiti, sem in tja kakšno masko iz gline, ki jo lahko nabereš tudi sam, pa malo manj čokolade in mastnega čipsa. Narave se sicer ne da ukaniti, a da se jo prepričati, da deluje malo manj …

Tisti dan, ko sem vedela, da bom na šolskem hodniku zagledala svojo simpatijo iz sosednjega razreda, mi je seveda zrasel največji mozolj. Zato sem si puščala dolge lase, da so mi pokrivali skoraj pol obraza. In zaradi las sem imela še več mozoljev … Začaran krog. Ki pa ga nisem rešila sama, ampak čas. Vsaj za nekaj je dobro biti velik. Zaradi mozoljev …