Ko kdo dobi novega otročiča, me največkrat najbolj zanima, kako ponoči spi. Prav pozorna sem bila na svoje besede in se zalotila pri tem vprašanju; ne, koliko je tehtal ob rojstvu, ne o zvijanju v trebuščku, ne o tisoč drugih stvareh, ki jih o dojenčku lahko vprašaš.
Spanje ... Seveda, v vseh učbenikih, ki se ukvarjajo s človeško psiho, piše, da ljudje nehote tudi s svojimi vprašanji govorimo o sebi in svojih težavah.
Priznam. Spanje je moja težava že nekaj let.

Pri nobenem od petih otrok nismo imeli te sreče, da bi kateri spal vso noč. Spomnim se prvih dveh, ki sta le petnajst mesecev narazen – Manca se je še vedno zbujala, ko je že prišel Gašper in se želel dojiti tudi ponoči. Večkrat. Takrat sem prvič prekršila svoje "zlato" pravilo, da otroci ne spadajo v zakonsko posteljo. A ta kršitev se mi je zdela daleč manjše zlo, kot pa se vso noč sprehajati od ene sobe do druge. Ko je Gašper malo zrasel, sta šla oba otroka v svojo sobo. Že triletnik je bil, pa se je še vedno ponoči zbujal. Včasih žejen, drugič strašne sanje, tretjič lulat. Pa sem se sprehajala. A tako velikima nisem hotela popuščati in ker sem mislila, da se mojim nočnim sprehodom izteka čas – prepričana sem bila namreč, da otrok ne bom več imela, sem zdržala. No, vsega skupaj nisem spala, kot se spodobi, kakšna štiri leta.

Potem pa je prišel Martin. Starejša dva sta bila že precej samostojna, jaz navajena na mirne noči ... Martin pa, trma mala, ponoči juhuhu. Sploh ni znal spati, če ni imel v ustih dude (beri moje bradavice). In kaj mi je preostalo drugega, kot da je spal z nama z možem, jaz vsa odkrita in premražena, da je mali dal vsaj malo mir in v vsakem trenutku lahko dosegel prsi. Ko se je tako zbujal tudi šestnajstkrat na noč, sem bila odločena, da moram temu narediti konec. Pa sem se oborožila z literaturo in prebrala vse knjige o spanju majhnih otrok, ki so bile takrat na voljo. Predvsem pa sem bila in sem še prepričana, da otroka ne smeš vzgajati in prevzgajati tako, da ob tem od kričanja dobi živčni zlom. Ker vem, da ga bom še prej jaz ... In veste kaj? Nič ni pomagalo. Ampak zares nič. Enkrat sem poskusila tudi tako, da sem ga pustila, da je jokal. Pa je zbudil vse ostale, mene pripravil do prepričanja, da sem najslabša mati na tem svetu in sam od hlipanja komaj še lovil sapo. Ubožček. Ah, kaj ubožček, trmica mala, ki je natanko vedela, kje so moje šibke točke ... In tako je naš mali Martin spal v zakonski postelji kakšna tri leta. Ko je odhajal v svojo posteljo, je bilo obema z možem kar malo hudo, Martin je bil pa zelo ponosen, da bo zdaj spal v "ta veliki postelji", ki je čisto in samo njegova.

In danes? Po Martinu, ko je bilo v zakonski postelji za spremembo dovolj prostora, je prišla Polona. Ki dude sploh ni hotela, le mene. Pa sva se seveda dojili in crkljali. Še bolj zato, ker sem bila pač naivno prepričana, da je res moj zadnji otrok, in da zdržim še dve, tri leta, pa bo. Celo tako daleč me je ta smrkljica pripeljala, da sem kar uživala v najinih nočnih podojih, saj sva bili v tišini, le ona in jaz in včasih sem se zalotila, da se jaz bolj stiskam k njej kot pa ona k meni … Potem sem pa kmalu spet zanosila in vsi poskusi, da bi Polono pripravili do spanja v svoji postelji, so se izjalovili. Tako smo zdaj v postelji kar štirje. Vsi prepričani, da je to edina in prava postelja, v katero sodimo. Z ene strani me greje Polona, z druge Urša, enkrat se zbudi ena, drugič druga, tretjič pa me zbudi mož, kadar me nežno sune z nogo, češ da smrčim ...

Še malo, si mislim. Če sem preživela vse neprespane noči do sedaj, bom pa še nekaj teh, ki so pred menoj. Polona bo šla kmalu v svojo posteljo, zdaj je bilo preveč šokov naenkrat – sestrica, vrtec … Ko bo iz moje postelje nekoč odšla še Urša, bova z možem kar malce izgubljena. Človek se tako navadi na te tople nogice, ki te ponoči žoknejo pod rebra. Pa na kakšno »čelno«, ki jo mimogrede »fašeš«. Na koncu si priznaš, da, čeprav izgleda kot žrtvovanje, je to pravzaprav "ta lušten" del. Crkljati se z mladički v isti, topli postelji. Ste že slišali za kakšno žival, ki zvečer zvleče svoje mladičke v sosednjo votlino?