Jesen je izjemno zanimiv čas. Ne samo, da je barvita, polna sadežev narave, je tudi dober trening za živce. Zakaj?

Predstavljajte si naslednjo situacijo: družina, trije otroci (da ne bom pretiravala …), oba starša zaposlena. Eno dete se uvaja v vrtec, druga sta večja, oba v osnovni šoli. Pa pride prvi september in začetek šolskega leta ter uvajanje v vrtec.

Že takoj 1. je zjutraj prava norija. Vsi želijo biti kar najlepše oblečeni ter počesani in kopalnica je občutno premajhna. Pa še ogledalo je samo eno. Da ne govorim o stranišču … Potem pa končno odhod od doma. Dva v šolo, najmanjši v vrtec, očka na delo. Do tu še vse kar gre. Potem pa se počasi začenja … Otroka vsak od svoje razredničarke prineseta vabilo na roditeljski sestanek. Seveda sta oba sestanka na isti dan, isto uro. Tudi v vrtcu imajo roditeljski sestanek. In glej ga zlomka – tudi na dan, ko je sestanek v šoli, le malce kasneje. Mamica in očka naredita strateški načrt, kako si bosta razdelila otroke oziroma sestanke in za zdaj kaže, da je situacija rešena. Dokler … Dokler večja otroka ne dobita urnika tudi iz glasbene šole in prva učna ura je seveda točno na D-day vseh sestankov. Hmm, zdaj pa je zadeva že malo bolj komplicirana, saj je človek težko na dveh mestih hkrati. No, si mislita vestna starša, morda pa bosta babica in dedek priskočila na pomoč in bosta otroke peljala v glasbeno šolo … Pa čez nekaj trenutkov zazvoni telefon in babica navdušeno pove, da sta se z dedkom za nekaj dni odpravila na počitnice. Operacija »pomoč babice in dedka« torej odpade.

Dnevi hitijo, veliki dan roditeljskih sestankov in glasbene šole pa se približuje. Najmlajši član se še vedno uvaja in seveda pridno joka, tudi doma ne izpusti mamice izpred oči. Večer pred velikim dnevom sestankov in glasbene šole pa se mamici zazdi, da je tamali nekoliko vročičen. A upa na najboljše in se odpravi spat z mislijo na naslednji dan, ki sta ga z možem do minute natančno in skrbno načrtovala. Zjutraj pa – ko je potrebno večja otroka pospremiti v šolo – katastrofa! Najmlajši obleži, seveda s temperaturo! In načrti so v hipu sesuti.

Vam je situacija kaj znana? Predvsem je bolezen naših malčkov nekakšen preizkus potrpežljivosti. In preizkus tega, ali si v resnici najbolj mama oz. najbolj oče, šele potem uslužbenka, ženska, moški s svojimi potrebami. Seveda nas razjezi, na glas ali potiho, da nam nekdo prekriža načrte. In seveda se imamo pravico jeziti. A ne na malčka, ki največkrat svojo stisko zaradi vpisa v vrtec izraža ravno z boleznijo. Če se bomo jezili nanj, bo mislil, da ga ne maramo in bo zato samo še bolj bolan …

Kaj pa starši, ki ne morejo dobiti bolniškega dopusta za nego malčka? In nimajo niti dedkov ter babic, ki bi priskočili na pomoč? Skorajda jim ne preostane drugega, kot da bolnega otroka pripeljejo v vrtec. In krog smrkavih noskov za vso jesen in zimo je sklenjen. Zato pravim, da je povprečje štirih dni vrtca kar dobro povprečje …

Svoje izkušnje in mnenje lahko izrazite tudi na forumu.