Nosečnost je prečudovito obdobje! Aha, kdo to pravi?!
Vedela sem, že od nekdaj sem vedela, da bom mama, mama z veliko začetnico. In ko sem zagledala tisti tako zaželeni plus na nosečniškem testu, sem vriskala od veselja (pustimo na strani, da me je verjetno slišala tudi soseda, ki je malce naglušna). Ja, tudi jaz bom imela dišečo štručko, ki me bo zvedavo gledala in jaz ji bom dala edinstveno popotnico za življenje.
Vse lepo in prav (tukaj mislim na vse nosečniške znake, ki jih lahko naštejete, tiste dobre in seveda malce manj dobre), dokler nisem spoznala, da je v meni doma nogometaš. Takrat, ko sem najmanj pričakovala, je priletelo z desne, pa z leve. Takrat, ko sem se sproščala, poskušala odmisliti neljubi dogodek s šefom, ko sem bila v svojem zen kotičku ob skodelici najljubšega čaja, je padel gol, ki je bil vzrok za nov madež na rožnati majici z napisom: ''Pridem novembra!'' Naj omenim še pripetljaj, ko sem vedela, da moj bodoči sin trenira za svetovno prvenstvo. Si predstavljate poslovno kosilo z najpomembnejšimi strankami? Vse je potekalo tako, kot sem načrtovala, toda ko je bil čas za kosilo, se je junak v meni odločil, da je čas za tekmo. Kot bi ga slišala kričati: ''Podaj, preigraj, zavij, skoči …'' V meni se je odvijala burleska, in vsakič, ko sem znova zajela juho, sem bila bogatejša za še en 'odtenek' na jopici.
Vdih in izdih … na koncu temnega predora me zagotovo čaka neponovljivo, edinstveno, veličastno doživetje: v naročje bom dobila ljubko bitje, ki se mi bo smejalo in mi bo reklo: ''Mama.'' Samo potrpeti moram, mogoče bom pa mama slavnemu zvezdniku zelenic.
Lepo je biti mama. Resno?!
V glavi mi zveni tako pogosto opevana poved: ''Lepo je biti mama.'' Tudi jaz sem si predstavljala, da bom mama, ki se nikoli ne bo zanemarila, ki bo vedno oblečena v belo (saj veste – v filmih je to barva prefinjene, trendovske mame), ki bo imela doma vse tipi topi pospravljeno, urejeno, oprano in zlikano. Jaz bom popolna mama, vzor vsem drugim, saj jaz to preprosto zmorem.
Resničnost je bila daleč od tega, če poudarim, milijon svetlobnih let daleč. Sin je prekrasen, prečudovit, fantastičen, sanjski. Dojenček, ki ga preprosto moraš oboževati, stisniti k sebi, poljubljati ves čas … če nisi z njim 24 ur sedem dni v tednu. Nihče mi ni povedal, da mi bo živa budilka zvonila takoj, ko bom zatisnila oči. Nihče me ni opozoril, da se bo to dogajalo večkrat ponoči, zato podnevi zaradi neprespanosti včasih v mislih odplavam. Sanjarim o luksuzni hišici v tropskih krajih, kjer poležavam na ležalniku in ob šumenju valov v miru srkam koktejl. Toda tudi tega ne smem početi, vse je podrejeno malemu vragcu, ki ne neha zahtevati. Se je zarotil proti meni?!
Po tleh v stanovanju imamo tisoč in eno oviro, ki preizkuša, kako visoko lahko dvignem nogo (no, mogoče res predolgo že izpuščam vaje joge). Igrače so vsepovsod, le kdaj se je to zgodilo? Ali si nisem rekla, da bo pri meni vse urejeno? Ko mu pade duda iz ust, preveri, ali se nisem spremenila v sosedo. Trenutno še dobro slišim, ampak če bo vik in krik tako pogosto na programu, ne zagotavljam. Še nekaj pa mi nikakor ne da miru – od kod vsi ti madeži? Dobro, vem, da med kašico, ki mu nič kaj preveč ne diši, en dva tri popaca slinček, kako pa so moje bele hlače dobile originalen rjav odtis sinove roke, se ne spomnim. Prav tako mi njegov velecenjeni oče ni zaupal, kako jima je uspelo popackati dve majici in troje hlač med mojo dvourno odsotnostjo, ko sem preprosto potrebovala odmor in sem si morala za dušo kupiti mornarsko jakno. Tako se nekakšne packe kar množijo in množijo, v njih pa ne vidim nič kaj lepega. Mogoče sem pa slepa …
Hurej, nisem edina v tem kaosu!
Svetišče vseh mam: forum, kjer si lahko povemo vse, prav vse brez dlake na jeziku. V naši klepetalnici ne manjka srce parajočih izpovedi. Včasih se skupaj smejemo, včasih si prek spleta brišemo solze, toda skupaj smo močnejše in pametnejše. Me vedno zmagamo!
Zmagamo v še tako nemogočih okoliščinah z našimi sončki, brez katerih si življenja tako ali tako ne predstavljamo več, osvojili so naša srca za večno, in to kljub vsem madežem.
In naj vam prišepnem skrbno varovano skrivnost: tudi za to obstaja rešitev! Moj mali škrat je lahko 'ustvarjalen' kadarkoli in kjerkoli, na koncu pa se njegov rezultat, njegovo platno vedno znova sooči z detergentom Persil. To je, verjeti mi morate na besedo, absolutno najboljše orožje, ki zbriše sledi revolucije, dejansko si lahko oddahnete in si rečete: ''Še en uspešen dan je za mano! Sem srečna in zadovoljna, saj uživam v trenutkih s svojim potomcem.'' Naj bo še uradno: želim si še enega, ker otroška nedolžnost, navihanost in iznajdljivost so hrana za mojo dušo.
Sponzorirana objava
