Po definiciji je pogajanje proces, v katerem vsaj dve osebi izmenjujeta mnenje in iščeta obojestransko najbolj ugodno rešitev. Če ste starši, se najbrž kar veliko pogajate. In če imate malega sogovornika – ali več njih – s katerim niti ni tako nemogoče doseči sporazuma, je to super. Drugače je, če vaš otrok za vsako stvar, ki ste mu jo naročili, zahteva protiuslugo. Angleška razvojna psihologinja Penelope Leach zato svetuje, da starši pogajanja omejimo le na izjemne zahteve ali takšna opravila, ki so otroku še posebej zelo zoprna. Prav tako je taktično, da mu že prej ponudimo kupčijo, kot da čakamo, da bo 'pogajalski proces' začel on.

'Ja, ja, mami, saj bom …' A se ne zgodi prav nič.

Skorajda ni otroka, ki se ne bi kdaj poskušal izmakniti vsemu tistemu, kar so mu naročili starši – seveda pri opravilih, ki mu 'ne dišijo', se mu 'ne zdijo nujno potrebna', so 'povsem brezzvezna'. In skorajda ni starša, ki ga ne bi ujezil otrokov odziv 'nič ne vidim, nič ne slišim' ali potrditev z besedo 'ja, ja, bom', potem se pa nič ne zgodi. Tretja oblika je pregovarjanje in razpravljanje – imate doma malega misleca, ki bi o vsem, kar rečete, rad na dolgo razpravljal, zakaj bi bilo neko stvar bolje narediti na njegov način?

Kakšni smo odrasli v otrokovih očeh?

Psihologinja Penelope Leach pravi, da se mnogim staršem zdi življenje prekratko, da bi porabili samo pet minut zato, da bi štiriletnika prepričali, naj se najprej obuje, nato še pet minut, da se bo oblekel, itd. ''Vendar velja pomisliti tudi, kako razdražljivo mora biti šele za majhnega otroka, ki je tako nizko na hierarhični lestvici, da ga skoraj vsak odrasli, ki se znajde v bližini, lahko zmoti, ne glede na to, kaj počne, in mu začne ukazovati.'' Zato meni, da lahko z obojestranskim popuščanjem in delovanjem v skladu z načelom ''ravnaj tako, kot bi želel, da s tabo ravnajo drugi'', dosežemo veliko več kot s kričanjem.

'Zakaj se je treba pregovarjati o vsem, kar rečem?'

Vsak človek je zase svet, in tako kot nekateri otroci pridno poslušajo in se v večini strinjajo s tistim, kar odrasli rečemo – ker delamo tako, kot mislimo, da je za njih najbolje – spet drugi iščejo vse načine, da bi preusmerili tok dogajanja. Omenjena psihologinja pravi, da še posebej tistim bistrejših kaj hitro pade na misel, da so v resnici dovolj močni za pogajanje in ugovarjanje tistemu, kar mu je bilo naročeno. Vam je znano: ''Če se grem preobleči, ker bi ti rada, ali mi boš dala potem kolo ven?''

Zgovorna raziskava

V angleškem Childhoodu navajajo, da otroci razvijejo niz pogajalskih zmožnosti za dosego svojega cilja in položaja znotraj družine. Raziskava, v kateri je sodelovalo 90 otrok iz 30 družin in so bili stari med 5 in 17 let, je pokazala, da so otroci pri tem, ko gre za dosego nekega cilja, zelo inovativni – navajali so namreč načine, ki niso opisani v 'klasičnih' vzgojnih priročnikih. Izstopa pa dejstvo, da jim s pogajanji, ugovarjanjem, pregovarjanjem in tudi podkupovanji uspe, kadar želimo imeti 'odrasli mir' – kar je seveda narobe. Meja, koliko popustiti, je tanka, bi bilo pa prav, da bi se starši bolj zavedali tega, da če otroka pustimo, da s pogajanjem, doseže nek cilj, lahko to spretnost razvije do stopnje, da mu ta koristi tudi pozneje. Kaj menite?

Vse več družin tiranizirajo otroci …
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na