Bryan Caplan, sicer profesor ekonomije na Univerzi George Mason in avtor nove knjige Selfish Reasons To Have More Kids (Sebični razlogi za starševstvo), se trudi tiste, ki imajo pri načrtovanju družine zadržke prepričati, da otroci sploh ne stanejo veliko. In da biti starš ni tako naporno, kot mnogi mislijo. Vprašanje, ki ga pesti je, zakaj se v prvi vrsti ljudje danes bojijo imeti več otrok. In nobeden od sodobnih izgovorov ga ne zadovolji. 'Danes ni več potrebnih toliko rok za delo na kmetiji, ni potrebno, da nekdo skrbi za nas in nas finančno podpira, ko ostarimo.' Kot da bi vse te prednosti zbledele. Starši se za odraščajoče potomce osebnostno in denarno žrtvujejo, otroci pa to danes redko vračajo. Ko odrastejo, se ne oglašajo več na naše klice, so gluhi za vse dobronamerne nasvete in pričakujejo, da jih bomo brezmejno in tudi denarno podpirali.

Gledano v merilu ameriških statistik, ni drugi otrok tisti, ki korenito spremeni življenje odraslih, niti tretji niti četrti, temveč prvi. Drugi otrok starše namreč vedno prizemlji do te mere, da se zavedo, da nimajo moči, da oblikujejo otroke po svojih željah in na njih vplivajo. Čeprav to priročniki za starše zamolčijo, saj takšne knjige običajno prodajajo staršem prvorojencev, polnih vprašanj in zanosa. A vseeno je od vrste vprašanih le 7 odstotkov staršev izrazilo obžalovanje, da so otroke sploh imeli.

Sodobno pojmovanje starševstva je žrtvovanje

Caplan, sam oče treh sinov misli, da vzrok za oklevanje pri številu otrok tiči v tem, da vzgojo jemljemo kot trdo delo, ki zahteva veliko časa. Sodobni starši se osredotočajo na težavne plati starševstva, ne pa na srečo, ki bi jo otrok prinesel. Kot bi se dejansko osredotočijo le na to, da bo otrok osrečil njih. "Kaj pa otrok? Če ta ne bo resnično nesrečen, bo po vsej verjetnosti vesel, da ste mu podarili življenje. Ali sami niste? Otrok, o katerem govorimo, ste vi. Ne bi kot starš žrtvovali svoje sreče, da bi osrečili otroka?" razmišlja Caplan. In sam zagovarja idejo, da bi povprečni ljudje imeli več otrok, kot jih načrtujejo. Če živite v majhnem stanovanju, imejte raje enega kot nobenega, če pa živite na deželi, jih imejte tri namesto pet.

Pri tem avtor sledi ekonomskemu načelu: ko se pri vzgoji sprostite in se ne pehate za tem, da bo otrok imel 24 ur vašega časa dnevno in kupov dodatnih priboljškov, ki se jih da kupiti z denarjem in pri tem zapraviti celega premoženja, vidite, da je kljub temu lahko srečen. Vsaka generacija staršev se vidi kot izjemno skrbne. Pred desetletji so mame otroke poslale na igrišče, danes so postavljene v vlogo mentorjev, nadzirajo jih pri domačih nalogah, z njimi ostajajo doma in se jim posvečajo, popoldan jih vozijo na interesne dejavnosti, njihovo življenje se vrti okoli njih. Odločitev za vsakega naslednjega otroka Caplan primerja s padcem cen delnic, in ko te padejo, je običajno pravi čas, da jih kupite več. In ko pravi 'kupite,' s tem misli eno ali dve, ne pa cel ducat. „Seveda otroci potrebujejo veliko, še posebej, ko so majhni, a iz leta v leto so bolj neodvisni, in nazadnje si boste sami želeli, da bi imeli več časa za vas,“ pravi Caplan.

Kakšne prednosti prinesejo otroci?

Veliko je razlogov, da se jih odločite imeti več, Caplan navaja štiri: otroci izboljšajo življenje staršev, drugi, da starše za otroke skrbi bolj, kot bi bilo potrebno. Danes so ti veliko bolj varni, kot so bili v idiličnih petdesetih. Tretji, da se prednosti velike družine pokažejo kasneje v življenju. In nenazadnje, altruizem in skrb zase, gresta, presenetljivo, v isto smer. Starši, ki se odločijo še za naslednjega otroka, svet naredijo lepši. Poleg tega vas bodo otroci, če bodo zrasli v ljubečem okolju, imeli neskončno radi in vas ne bodo nikoli pozabili.

V resnici pa ni vse tako lahko...

Kaj bi na to pripomnili v Sloveniji? Strokovnjaki pri tovrstni razlagi niso tako sproščeni „Vsak izmed nas ima pravico, da se sam odloči o tem, koliko otrok želi imeti oziroma ali jih sploh želi imeti,“ pravi pedagoginja Vesna Lotrič s Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana. „Odločitev za otroka ni enaka odločitvi o nakupu novega avtomobila. Otrok je namreč kompleksno živo bitje, ki potrebuje konstantno ljubezen, nego, pozornost, občutek varnosti – skratka skrbno vzgojo. Omogočiti mu zgolj 'dovolj svetlobe in ga občasno zalivati,' če uporabim besede pristašev naravne vzgoje, je premalo. Televizija in ostala informacijska tehnologija ne more nadomestiti neposrednih medsebojnih odnosov, niti ne more uspešno odigrati vloge nadomestnih roditeljev. Otrok namreč potrebuje prisotnega starša – njegov čas in njegovo pozornost. Starša, na katerega se lahko zanese, obrne po nasvet, se mu zaupa...“