Sindrom praznega gnezda

Vsaka družina doživi veliko pomembnih prelomnic, skozi katere se spreminja, oblikuje in raste. Najprej sta v ospredju partnerja, ki po obdobju spoznavanja in rasti odnosa ustvarita družino. Prihod novega družinskega člana je ena od večjih sprememb, ki zahteva prilagoditve. Sledi obdobje odraščanja otroka oz. najstništva, vse dotlej, ko pride čas za njegovo osamosvojitev. Ta se največkrat zgodi takrat, ko otrok odide študirat v drug kraj, ali si najde svojega partnerja. Temu sledi otrokova selitev od doma in krog se tako odvrti. V tem obdobju starša ostaneta sama in prav to je tista prelomnica, ko se izkaže, ali je zakonca družila le funkcija starša ali pa je bila starševska vloga del njunega zakonskega odnosa. 

Vsem je znan tisti stavek: "Če ne bi bilo otroka, bi še zdavnaj odšla." Nekateri starši ostajajo skupaj le zaradi otrok ali pa ohranjajo skupno življenje enostavno zaradi navade  - ker je tako najbolj priročno, varno in utečeno. Velikokrat je otrok celo nekakšen vezni člen med obema, ki ohranja družinski sistem v ravnovesju, ko pa odide od doma, se zgodi praznina. Starša naenkrat ne vesta kaj bi, saj sta se naenkrat primorana soočiti z njunim odnosom, ali bolje rečeno - smislom njunega odnosa. Na tej pomembni prelomnici, ko se njuna skrb za otroka zaključi, morata narediti neke vrste rezime in ovrednotenje vsega, kar sta ustvarila skozi življenje.

V funkcionalnih in osrečujočih družinah, kjer sta starša kljub vsem izzivom, prioritetam in obveznostim uspela svoj odnos še vedno negovati, potem bosta tudi na obdobje otrokovega odhoda od doma uspela doživljati kot prehod v čas, ko bosta spet na vrsti onadva. Novo zrelejše obdobje bosta doživljala kot na čas priložnosti in novih prihajajočih vlog. Zadovoljna bosta, da se je otrok integriral v svet in si ustvaril svoje življenje. Prav to je namreč največja potrditev njune vloge, ki seveda nikoli ne preneha. Starš za vedno ostane starš, le funkcija se preoblikuje, v ospredje pa sčasoma ponovno pride zakonski odnos.

V tem primeru bosta zakonca z nestrpnostjo pričakovala vnuke in s tem nove vloge dedka in babice. Obenem pa se bosta veselila stvari, ki sta jih puščala za to obdobje. "Končno bova lahko potovala in imela več časa za nove hobije." "Končno bova stara starša."

Kaj pa, če je bil otrok le 'lepilo' med zakoncema?

Kot smo omenili že zgoraj, v nekaterih primerih starša dojemata otroka kot edini smisel, zaradi katerega ostajala skupaj; lahko je bil otrok celo čustveni partner enemu od staršev. To so zakonci, ki s prihodom družine potlačijo in zatrejo njun odnos in se osredotočijo izključno na otroka, česar se morda niti ne zavedajo povsem. Šele ko otrok odide od doma spoznajo, da ni od njunega odnosa ostalo nič več. Takšni zakonci se s tem obdobje soočajo zelo težko. Kar naenkrat začutijo vso praznino, ki je nastala, se počutijo se žalostne, obupane, brez vsakega smisla. Na dan običajno privrejo številni potlačeni konflikti in napetosti, ki so neizrečeni tleli med njima in vse kar jima preostane je, da se končno soočita drug z drugim. Ni nujno, da takšno obdobje vedno vodi v ločitev in ali življenje ' vsak po svoje', zakonca lahko ponovno obudita odnos in ga osmislita. Zopet lahko podoživita vse tisto, kar ju je v njunih začetkih združevalo in osrečevalo. Seveda pa to zahteva trud in odločitev obeh.

Prirejeno po knjigi: Guide to the Empty Nest: Discovering New Purpose, Passion & Your Next Great Adventure (Barbara Rainey in Susan Yates)