In ker se bliža september, oziroma, je že skoraj tu, se spomnim uvajanja v vrtec pri Pii in Timu. Oba sta šla prvič v vrtec pri treh letih. S Pio nobenih težav, že naslednji dan je želela v vrtcu spati po kosilu in to je bilo to. Pri Timu je bilo pa malo drugače, predvsem bolj psihično naporno. Zelo hitro je dojel, kaj pomeni vrtec. In že drugi dan je doma zjutraj jokal, da noče v vrtec. Ampak z možem sva se odločila, da bova vztrajala in da nanju njegov jok ne bo prepričal v nasprotno. Niti nisem tiste vrste mama, ki bi se v vrtcu pretirano poslavljala od otroka in s tem vse skupaj še poslabšala. Ampak Tim je jokal že doma, potem na poti v vrtec, v vrtcu, ko smo ga oddali in ko smo ga prišli iskat, je spet jokal. Vmes naj bi le nekajkrat zajokal, po besedah vzgojiteljice, ki verjetno ni želela, da bi se obremenjevala, če bi mi povedala po resnici. Ko smo zjutraj odhajali od doma, so ga vsakič slišali vsi sosedje in gospa, ki ga je pazila, dokler ni začel hoditi v vrtec, nam je nekajkrat rekla, da ga zjutraj brez problema lahko pripeljemo kar k njej, namesto v vrtec. Ampak ne, če bomo odnehali, potem bo naslednjič enako in ne bomo nikamor prišli. V vrtec je pač treba in izbire pravzaprav ni. Pa ne rečem, da meni ni bilo hudo, seveda mi je bilo. Vsak večer je vprašal: ˝Ali moram jutri v vrtec?˝ In takoj začel jokati, ko sem mu odgovorila, da bo moral naslednji dan res v vrtec. Vendar kljub temu, da mi je bilo pri srcu hudo, sem dajala vtis, da je vse super in ga na vse možne načine prepričevala, da je vrtec res super, ker je veliko otrok za igro in veliko igrač in … Obenem pa vedela, kako se počuti, ker tudi sama nisem v vrtec hodila z veseljem. In tako je trajalo ves mesec, poln joka, odpora do vrtca in mojega pretvarjanja in prigovarjanja, da je vrtec super in zabaven.

Zelo me je tudi skrbelo, ker cel mesec iz protesta ni hotel nič jesti, ne v vrtcu, ne doma. Nismo ga silili, vendar me je že resno skrbelo, da ne bo zbolel, ker ni nič jedel, pil pa le za silo. Potem pa je bil skoraj mesec naokoli, ko smo bili na nekem družinskem izletu in smo šli spotoma še na kosilo. Tim se je še naprej držal svoje odločitve, da ne bo jedel. Potem pa mu je natakarica rekla, da bo kuhar zelo hud, če bo videl, da ni nič pojedel, da ni niti poskusil. Nisem si mislila, da ga bo to prepričalo, vendar je popustil in se odločil, da bo pojedel le eno žlico juhe. Po tisti žlici se je končno odprlo in lakota ga je premagala. Po juhi je pojedel celo svoje kosilo, vse, kar Pia ni pojedla in še moje. Revež je bil čisto sestradan in od takrat naprej je bilo gladovne stavke konec. Res sem si oddahnila.

Vendar sem spoznala, da bolj kot trmo, otrok prav tako doživlja svoje strahove, na katere mi starši mogoče niti ne pomislimo. Tako sem ga nekega dne prišla iskat v vrtec in ko sem se bližala vhodu, so bili otroci zunaj na igrišču. Vendar Tima nisem videla nikjer. Vzgojiteljica mi je povedala, da Tim ni želel oditi ven, da je začel jokati, ko so se pripravljali za odhod na igrišče in je zaradi tega ostal notri. Ko sem prišla do igralnice, je čisto sam, ves objokan, sedel za mizo na stolčku in ko me je zagledal, bruhnil v še hujši jok. Stekel je k meni. Ko sem ga vprašala, zakaj ni želel oditi na igrišče z ostalimi in zakaj joka, je odgovoril, da ni želel oditi ven, ker ga je bilo strah, da ga jaz, ko ga bom prišla iskat, ne bom našla. Zato je potem sam čakal v igralnici, točno tam, kjer smo ga zjutraj oddali vzgojiteljici. Ko mi je to povedal in zraven jokal, mi je postalo grozno hudo, ob misli, da sploh razmišlja kaj takega, da ga skrbijo stvari, ki so nam samoumevne. Razložila sem mu, da ga bom vedno našla, naj ga to ne skrbi, da ga ne bom kar pustila v vrtcu. Potem je prenehal jokati.

Po tistem začetnem mesecu je potem postalo lažje. Vendar me je ravno zadnjič spet vprašal, če mora naslednje jutro v vrtec. Rekla sem samo ne in nisem nič razlagala, da kmalu bo pa res treba. Še zadnje leto vrtca, potem pa šola in močno upam, da mu bo bolj pri srcu.