Matjaž in Suzana sta kljub "viharjem" v zakonu ostala skupaj. Varanje njenega moža ji je uničilo dolgoletno srečo, a mu je oprostila, ker se za to čuti malo kriva tudi sama. Suzana nam je svojo zgodbo zaupala, ker meni, da je za otroke pomembno, da imajo ob sebi oba starša.

Zaljubila sva se še kot najstnika. V srednji šoli, oba neizkušena, obema je bilo vse prvič. Tako sva bila zaljubljena, da sva že takrat vedela, da se bova poročila, imela družino, hišo, psa … Nisva se »zaletela.« Oba sva študirala in imava visoko izobrazbo. Kmalu po študiju sva se odločila za poroko, kar je bilo po sedmih letih skupne poti pričakovano.

Čez nekaj mesecev sem zanosila. Srečna sva pričakovala prvega otroka. Medtem je mož poslovno zelo napredoval. Imel je svoje podjetje, ki je bilo iz meseca v mesec bolj uspešno. Medtem ko je raslo podjetje, je tudi moj trebuh postal pretesen za otroka. Rodila sem hčerko. Bil je ob meni in prva dva meseca smo živeli kot v sanjah. Kasneje pa je imel mož vse več dela, kar sem seveda razumela. V treh letih je bil njegov uspeh na višku. Velikokrat se spominjam, kako me je prosil, da greva kam sama, naj punčko pustim varuški, pa mu nikoli nisem ustregla. Večkrat je za vse tri rezerviral mini počitnice, pa spet nisem hotela, bala sem, kako bom z otrokom nekje daleč od doma, velikokrat nisem šla z njim po nakupih, ker sem imela doma otroka … Šele zdaj se zavedam, kako je prosil za pozornost, za čas samo zanj.

Ko sem drugič zanosila, ni pokazal takšnega navdušenja kot prvič. Druga nosečnost je bila drugačna. Brez velikega pričakovanja z njegove strani, a toliko večjega z moje. Skoraj nikoli ga ni bilo doma, za vse sem bila sama. A vse to se mi je zdelo normalno. Ko je bil drugi otrok star eno leto, sem odkrila najbolj grozno stvar v svojem življenju.

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem odšla k njemu v službo, želela sem ga videti. Oba otroka sem dala v avto in smo se odpeljali. Ko sem prišla pred službo, so vsi, ki so bili takrat zunaj, v sekundi zbežali noter, zdelo se mi je, kot da se me bojijo …. V pisarni ga ni bilo, v drugi sobi tudi ne, v tretji tudi ne ... nekdo mi je namignil, da je na kosilu v bližnji restavraciji. Ko sem ga poklicala po telefonu, mi je rekel, da je v službi, v pisarni, da ima veliko dela in da se bova slišala kasneje. To mi je povedalo veliko. Z obema otrokoma sem šla v tisto restavracijo … Držala sta se za roke, pila vino in se gledala – tako kot midva pred leti. Mlajši je zavpil »oči.« Jaz pa sem samo stala in mislila, da bom omedlela. Nisem zmogla niti koraka, niti besede, niti vdiha. Stala sem in življenje se je zame končalo.

Povedal mi je, da traja že drugo leto, da je sodelavka, da jo ljubi, da si ona vzame čas zanj, da gresta v kino, na večerjo, da z njim nakupuje, se pogovarja, ga posluša … Danes vem, da je počela vse tisto, kar jaz nisem. Preveč sem se zaljubila v najina otroka. Moža nisem več videla, bil je le nekdo, ki mora pač biti, če imaš otroke.

Dolge mesece sem jokala, se spraševala, premišljevala. Skoraj čisto vsi so mi svetovali, naj ga zapustim, naj grem in pozabim. Kako? Toliko let, otroka, hiša. Nemogoče. S tisto žensko je prekinil, obljubila sva si, da bova začela znova. Trudila sva se, jokala, se obtoževala, pogovarjala, kričala. Nisem mogla verjeti, kako je mogoče, da nekoga tako zelo ljubiš, on pa tebe ne! Nisem mogla dojeti, da lahko nekdo zbriše vse lepo in prinese le še gnus. Vsa napetost med nama je hudo načela tudi otroka. Hčerka je začela močiti posteljo, čeprav je bila že nekaj časa brez pleničk, sin se je dobesedno lepil name, vedno, kadar sem jokala, so me tiste majhne ročice tolažile in božale ... Včasih sem morala vsaj za dva dni k svojim staršem, pa sta jokala, zakaj ne gre še očka, kje je, zakaj ni z nami. Čeprav sta ga zaradi njegove službe malo videvala, sta bila nora nanj.

Mojo ljubezen je ubil. A otrokoma ga nisem mogla vzeti, če bi se ločila, bi ju lahko videl, kadar bi hotel, a to ne bi bila družina. Po skoraj dveh letih in mojih samo še 40 kilogramih sem se odločila, da rešim ta zakon. Z močno voljo, tudi njegovo, sem začela tudi njega vključevati v življenje otrok, on pa je veliko začel delati doma. Nekako sva se našla, a mojega zaupanja ni več. Na videz smo popolna družina. Imamo veliko hišo, dovolj denarja, imamo vse, o čemer nekateri sanjajo. Zdrava otroka, trikrat na leto počitnice ... povsod smo in najmanj doma. Če smo stalno naokrog in nekaj počnemo, se zamotiva in nimava časa, da bi preveč razmišljala. Smejeva se vragolijam otrok, morda kdaj pa kdaj drug drugemu, a to ni to. Nikoli več ne bo. Še sama ne vem, kaj čakam, morda, da otroka odrasteta, da mi nekdo izbriše spomine, da se čudežno spet zaljubim vanj. Ne vem.

Kar mi je storil, ne bom nikoli pozabila, oprostila sem. Se pa zavedam, da sem moža popolnoma izključila iz svojega življenja z rojstvom prvega otroka. Sedem let sem mu bila prijateljica, ljubica, punca, žena, potem pa le še mati njegovega otroka. Opozarjal me je, prosil za pozornost, pa nisem slišala. Vem, da to ni opravičilo za varanje, še zdaleč ne. A živim, trudim se, vsak dan posebej, da bi imela otroka očeta in mamo – družino.