O vlogi ženske nekoč in v današnjem času smo se pogovarjali z kulturno publicistko, pisateljico, učiteljico, predvsem pa žensko in mater Dušico Kunaver

Kako doživljate praznik žensk?

Osmi marec je en zelo lep praznik, to pa zato, ker vse žene izenačuje, mlade, stare, matere in ne matere. Kot učiteljica sem ga vsa leta lepo doživljala. Tisti dan je bilo v šoli vse v znamenju praznika in to, kar jaz danes pogrešam, je, da prazniki niso v srcu.
Včasih pa je ta dan bil v srcu. Otroci so letali po hodnikih s šopkom zvončkov, v skrbi, da ne bi kakšne učiteljice pozabili. Spominjam se, kako so me otroci pričakali, ter mi je eden v imenu celega razreda prinesel rožico.

Edino, kar me veseli, je pri tem prazniku je to, da je ostal na nivoju cvetlice. Vsi ostali prazniki so se kar se tiče daril skomercializirali, osmi marec pa je ostal na cvetlici.

Danes pa je drugače, danes v šoli dobijo cvetlico le razredničarke, pa še to od vsakega učenca posebej in ni nujno, da od vseh. 

Ja, v tem je padec vrednosti ne samo osmega marca, ampak vseh vrednot v naši družbi. Vse se je individualiziralo – jaz sem prinesel, ne mi smo prinesli.

Mislite, da je osmi marec nekako zasenčil materinski dan?

Ne bi rekla, da ga je zasenčil, ampak ga hoče zasenčiti. Če bom spet osebna, materinski praznik je lep, star in materam v vso čast, samo meni je vedno hudo, ko se postavim v današnji čas, ena je mama, druga ni mama, ena noče biti, druga je bolna pa ne more biti. To razlikovanje, da ima samo mama praznik, je včasih kar zmeda. Moramo vedeti, da je na materinski dan mnogo ranjenih ženskih src, predvsem tistih, ki ne morejo biti mame. Tudi otroci ob vsem tem čutijo stisko, saj ne vedo, ali jaz kot stara mama še sodim v to kategorijo ali ne, ne da bi preganjali materinski dan, ampak tiste enakosti, kot jo daje 8. marec in prazničnosti vseh žena sigurno nima.

Kaj pa moška vloga v osmem marcu, se je tudi spremenila?

Ja mislim, da. V mojem času smo ženske pričakovale, da bo sin prinesel rožico, da bo mož prinesel rožico. Če gledam nazaj iz stališča uslužbenke, je bil osmi marec v vsaki tovarni, podjetju, bolnici, pisarni, inštituciji spoštovan praznik.

Tiste ženske, ki ob prazniku ne dobijo cvetlice, se največkrat »branijo,« da je ne želijo, ne potrebujejo, saj raje vidojo, da je moški do njih pozoren vse leto in ne samo en dan, je to dobra tolažba ali resnica?

Zanimivo vprašanje. Pa poglejmo najprej staro modrost, ni vsak dan nedelja. In tista žena, ki ne dobi rožice, je verjetno tiho prizadeta, odvisno pa je, kako se bo na to odzvala. Ali tako, da žalost skrije v sebi ali pa gre v nek protest. Seveda si človek čez celo leto želi spoštovanje in obzirnost, a to naj ne ogroža praznika. Velja, da jo bo mož vse leto spoštoval, a na praznik jo bo obdaril s cvetlico.

Pa so ženske danes še tako spoštovane kot nekdaj?

Razlika med fantom in dekletom se nevarno briše, dekle ni fant in fant ni dekle. To, da že fant v šoli udari dekle, ona pa celo njega nazaj, sigurno ne vodi v neko spoštovanje, to bi se moralo privzgajati s pravili lepega vedenja, človeškimi odnosi, tega pa je danes v šolah vse manj. Seveda pa so vse te besede izgubljene, če otrok tega ne vidi doma.

Spet bom osebna. Nekoč se je zgodilo, da mojega moža na osmi marec ni bilo doma, bil je v gorah in tisti osmi marec sem jaz dobila najbolj ganljivo darilo vseh časov. Moji dve hčerki, stari tri in štiri leta, sta v garaži našli stare in prašne steklenice z vodenimi barvami sta jih hiteli barvati, da bi jih spremenili v vazo. Potem sta šli okrog hiše nabirat cvetlice, in saj veste, da osmega marca ni veliko izbire, zato sta nabrali vejice in prišli v spalnih srajčkah k meni in mi prinesle to lepo darilo.

S tem želim povedati, da že tako majhen otrok ve in vidi, kaj očka stori za mamico ali obratno. Tega skromnega in tako srčnega darila ne bom nikoli pozabila. In to je vzgled, ki bi ga moral imeti vsak otrok.

Kako pa se je spremila vloga matere nekoč in danes, so včasih ženske imele več časa, miru ...?

Da, to je spet en bistveni problem tega časa. Ves ta nori tempo prekriva vse, izenačuje soboto z nedeljo, fanta z dekletom in nedelja ni več nedelja. Kar pa se tiče življenja nekoč in danes, pa je velika razlika. Nekoč je bilo ob drugi uri službe konec, ob treh je bilo kosilo, potem pa je ostalo družinsko popoldne. O tem danes lahko samo sanjamo. Danes pridejo starši, matere iz službe ob petih.

A ker iz svojega časa ne moremo, še vedno ostaneta tisti dve ali tri ure, ostane sobota in nedelja. Če znamo to izkoristiti, smo že veliko naredili. Kaj je lepšega kot to, da se cela družina zbere. Nekdo pripravi krožnike, drugi pribor, tretji prtičke, nekdo skuha ... to je za družino danes že velika sreča.

Spominjam se, ko sem v sedmem razredu otrokom ponudila, naj napišejo nepodpisan spis o tem, kaj je sreča. Nikoli ne bom pozabila, kaj je napisala ena deklica, »sreča ni ena sreča, ampak tisoč drobnih sreč in srečic.« Torej, če bo ena mama naredila jabolčni zavitek, otrok zalil rožice, očka pa pometel pod mizo, bo to ena majhna srečica, ki bo v seštevku srečic prinesla srečo.

Kaj bi se zgodilo, če bi današnjo žensko postavili v čas pred petdesetimi leti, bi se znašla?

Težko. Če stopimo v moj čas, ni z današnjim nobene primerjave v skromnosti. V povojnem času ni bilo ničesar, ampak res ničesar, potem smo imeli vsi kolesa, potem mopede, potem so prišli televizorji, standard je šel postopoma navzgor in vsi smo imeli hkrati vse, vsi smo lovili kredite, gradili hiše. Takrat je bila med ljudmi neprimerno večja solidarnost, tovarištvo, medsebojno spoštovanje, mi se tega časa spominjamo kot zelo srečnega.

Lahko povem tudi to, kot ženska, mati učiteljica, sem svoj pokoj doživela, ne da bi me kdaj kdo nahrulil ali zavestno užalil, pa sem delala v različnih službah. Seveda smo se prepirali, ampak zaradi nekega premeta, službene stvari, danes pa gledam ženske, ki iz službe vsak dan hodijo ponižane, prizadete, ne upajo si na porodniški dopust, bolniško, nimajo socialne varnosti. Da bi v socializmu ženska zgubila službo, ko pride s porodniške, nikomur na kraj pameti ni padlo. Še bolj žalostno pa je to, da spet najbolj nastradajo otroci.

Kje menite, da je problem?

Vse se začne v otroštvu in vzgoji. Če gledam kot učiteljica, današnje šole mečejo ven vse, kar je lepo. Lepo vedenje, lepopis, slovensko ljudsko izročilo, glasbo, risanje ... gre le za uvažanje tujih vplivov, in to ni naše. Pri nas je bilo spoštovano delo, najboljša predica, najboljši fant v košnji ... pri nas je bil goljuf goljuf, danes pa temu rečemo, da je uspešen.

Včasih je bila ženska predvsem mati, žena, gospodinja, danes pa so vloge malce pomešane, tudi očetje so lahko na porodniškem dopustu, ženske pa gradijo kariero?

Ja, jaz sem mogoče preveč konservativna, a menim, da je narava moškega ustvarila z nalogo, da skrbi za neko varnost, mož naj hišo postavi, žena pa naj naredi dom, to so stare modrosti. Ženska naj bo mama, to vlogo je narava zelo dobro definirala. Otrok potrebuje oba starša, mamino nežnost, pa tudi očetovo odločnost in njegovo strogost, neko avtoriteto, ki je drugačna od mamine. Zato menim, naj bo pri otroku, dojenčku mama.

Kje se je »pozabila« ženska v vlogi matere?

Nekaj odstotkov žensk je zelo ambicioznih in si ne želijo otrok in materinstva, vprašanje pa je, koliko je to v naravi procentualno in koliko je privzgojeno. Poglejmo spet v najnežnejše obdobje deklice. Igrača barbika obvladuje svet, a barbika ni otrok, ona je odrasla deklica. Včasih smo se deklice igrale s punčkami iz cunj, igrale smo se, da smo mamice, jo negovale, hranile in se »učile«, da bomo nekoč mame. Barbika pa je odrasla ženska, ki hoče imeti jahto, avto, obleko, najlepšega moškega, ona je neka uvožena aristokratka, ki ne vzgaja materinskega čuta. Tako danes deklice dobijo za igračo odraslo in ambiciozno dekle – barbiko. Ne morem reči, da sem zdaj proti barbikam, a če želimo najti vzrok vsemu temu, je morda ta tudi eden izmed njih.

Koliko je ženska z enakopravnostjo pridobila in koliko izgubila?

Pridobila je volilno pravico, možnost, da postane predsednica države, šefica nekega podjetja. Ne govorim, kdo je pametnejši in kdo ne, menim pa, da so moški možgani drugačni, to pomeni, da so sposobni biti na vodilnih položajih, ko je potrebno obvladati nek sistem. Ženska je odlična v detajlih, perfekcioniranju, vztrajnosti ... v globalnem obvladovanju nekega prostora pa menim, da so moški boljši. Ko se ženska postavlja v enakopravno vlogo z moškim izgublja na materinski vlogi, izgublja kot ženska, mati. In, če sta si z moškim enakopravna, zakaj bi ji potem odpiral vrata, ji dajal prednost, tukaj pa se brišejo tudi meje spoštovanja. Menim, da je ženska z enakopravnostjo več izgubila kot pridobila.

Kaj bi za konec sporočili vsem ženam, ženskam dekletom, materam, vsem generacijam žensk?

Naj sledijo svoji ženskosti. Narava jo je postavila kot žensko, naj ne poskuša posnemati moškega, seveda je prav, da se šola, izobražuje, ima dobro zaposlitev, a naj ne poskuša tekmovati na področjih, kjer je narava ni poklicala. Naj se ne obnaša kot moški. Lep primer je, ko ženska obleče kavbojke, se obnaša čisto drugače kot takrat, ko obleče krilo. Seveda se strinjam z enakopravnostjo in vsem, naj bo moderna, a ženska v svoji vlogi ne sme izgubiti meje.