Kar sem spoznala v teh nekaj letih materinstva, je to, da otroci še prehitro odraščajo in kljub temu da mi je bilo še kakšno leto ali dve nazaj, vloga mame včasih strašansko naporna in sem si želela, da bi že hitro zrasla, sem se sedaj že nekajkrat zalotila pri premišljevanju, kako mi bo verjetno težko, ko se bosta Pia in Tim odselila od doma. Čeprav bo do takrat preteklo še veliko časa, me ob misli na to kar malo stisne. In tako se velikokrat sprašujem, koliko časa je normalno, da človek posveti svojim otrokom. Edini logični odgovor bi verjetno bil čim več. In s tem se seveda strinjam. Ampak kaj ko imamo v življenju še druge obveznosti. Ena izmed glavnih je vsekakor služba, ki nam zavzame kar precejšenj del dneva in je večinoma ključnega pomena za preživetje in blagostanje večine družin.

In ni slabšega občutka, ko me Pia vsak večer pred spanjem vpraša: ''Mami, ali boš jutri zjutraj, ko bom odšla v šolo, še doma?'', in ji odgovorim, da me ne bo doma, ko bo odšla v šolo. Vedno isto razočaranje s Piine strani: ''Ooooo, škoda, pa tako bi rada videla, da bi bila.'' Ja, ampak v službo pač moram hoditi. Četudi sem se včasih zalotila pri razmišljanju, kako bi bilo super, če ne bi hodila v službo, sem kmalu ugotovila, da to verjetno ne bi šlo. Kljub temu da imam svoja otroka neizmerno rada, preprosto nisem oseba, ki bi lahko bila sto odstotno in izključno samo mama. Pa s tem ne mislim nič slabega, celo občudujem tiste mame, ki to zmorejo. Tudi moja mama, je pustila službo in ostala doma, vendar jaz to preprosto ne bi zmogla. Ves čas enake stvari, enake obveznosti, enaka rutina, hitro bi se naveličala. Ves čas potrebujem, da se nekaj dogaja, da sem pred izzivom, da si lahko spočijem glavo od stvari, ki se dogajajo doma in da se posvetim še kakšni drugi stvari kot le skrbi za otroke in družino.

Vendar me kljub temu še vedno včasih preganja misel, ali sem zaradi tega slaba mama. Marsikdo z mano vred si lahko postavi vprašanje, kako si lahko dobra mama, če pa te ni vedno zraven, ko bi te otrok lahko potreboval, ko rabi tolažbo, spodbudo, pomoč, objem … Ampak verjetno ne moreš veš čas gledati samo na to, da boš vedno na voljo drugim, ko te bodo potrebovali. Že res, da so to tvoji otroci, vendar kje postaviti meje?! Meje namreč potrebujemo vsi. In kaj je sploh normalno? Je normalno, da smo otrokom na voljo ves čas, da delamo stvari namesto njih, jim dajemo potuho, čeprav bi marsikatero stvar lahko opravili sami. Kljub temu da sem mama in hodim v službo, ne morem reči, da sem zaradi tega slaba mama.

Nikjer ne piše, da so mame, ki ne hodijo v službo, najboljše mame na svetu. Mogoče so pa nekatere izmed njih ves čas zoprne in zagrenjene, ker čutijo, da samo z vlogo mame ne izpolnjujejo svojega življenskega poslanstva. In kaj je lahko še slabše, da si ves svoj čas, ki ga preživiš z otroci, zagrenjen in zoprn, ker si nezadovoljen sam s sabo? Raje imam, da tisti čas, ki ga preživim s svojimi otroki, svojo družino, preživim izpopolnjena in zadovoljna sama s seboj. Pa četudi to ni vedno toliko časa, kot bi si želela.

Vsem mamam, ki so ostale doma, da lahko skrbijo za svoje otroke ter družino in so pri tem neizmerno srečne in zadovoljne, pa kapo dol. Kljub vsemu je to ena izmed najlepših kot tudi najtežjih nalog v življenju.