Pa so minevali dnevi in Piino vsakodnevno prepričevanje o super avtodomarskih počitnicah, ampak jaz nisem popustila. Potem pa sem si nekega dne sušila lase v kopalnici in me je kar naenkrat prešinila misel, da mogoče pa le ne bi bilo tako slabo. Sama sebi sem se čudila, da sploh razmišljam o tem, hkrati pa sem nas že videla vse štiri, kako se peljemo dogodivščinam naproti.
Seveda jima je uspelo in po 14 dnevih sta me prepričala, da smo na počitnice odšli z avtodomom. Kljub mojim skrbem, kako bomo vse skupaj izpeljali, glede na to, da je bil Tim takrat star še ne dve leti, me je mož zelo spretno prepričal v idejo. Po krajšem razmišljanju smo se odločili za Toskano. Neumno, vem. Najprej bi morali poskusili mogoče bližji kraj, ne, ne, mi smo kar takoj odšli na daljšo pustolovščino, saj smo bili že izkušeni mački. Oh, če bi takrat vedela, kaj me čaka. Možu je bilo očitno to jasno, ker če bi me peljal najprej na preizkušnjo, je vedel, da naslednjič ne bi želela iti nikamor več. Zato je bil ves presrečen, da bomo začeli kar s Toskano.
Prišel je dan odhoda, oba, Pia in Tim, sta bila čisto navdušena. Jaz malo manj, še posebej ko sem videla, kako malo prostora je v avtodomu za vse naše stvari, ki sem jih super ''napakirala'' za s seboj. No, od tega je potem skoraj polovica stvari ostala doma. Mož pa ves čas godrnjal, če sem sploh normalna, kaj vse sem spakirala. Pred odhodom sem prebrala vse možne forume o avtodomarstvu, o malih otrocih in avtodomu … in povsod je pisalo, da so vsi otroci navdušeni nad avtodomom, mlajši kot so, lažje je.
Ne vem, kakšne otroke imajo ostali, ampak mi smo prišli iz Kranja do Ljubljane, pa se Tim že ni želel več peljat, kljub temu da je bil, ko smo se odpeljali, navdušen do konca. Ne bom sploh komentirala preostanka naše vožnje, ker vsi vemo, da je bila do Toskane še doooolga pot. Tudi naši postanki v kampih so bili več ali manj po pričakovanjih, stranišča, kopalnice, tuširanja, za vse to sem potrebovala predhodne psihične priprave. Saj vem, da sem verjetno preveč obsedena s higieno in čistočo in si marsikdo misli, da sem preveč fina. Ampak ob pogledu na lase v tuš kabini mi nekako ni več do tuširanja v njej, da ne omenjam straniščnih školjk in tega, da me je skoraj kap zadela, ko si je Pia lepo umivala zobe ob umivalniku, ko je kar naenkrat Tim z zobno ščetko začel mešati po odtoku na tleh sredi umivalnice. Iz njega je potegnil vso umazanijo zadnjih desetih let in jo s ponosom razkazoval naokoli na svoji zobni ščetki.
Ampak sem preživela, če pozabimo na to, da smo se vrnili domov prej, kot smo načrtovali, ker nisem več zdržala. Vem, grooooozna sem, ampak res nisem mogla zdržati celih 10 dni. In ko se danes spomnim na Toskano, se ne spominjam ravnokar opisanih dogodkov, temveč se spominjam čudovitega srednjeveškega mesteca San Gimignana, s čudovitimi trgovinicami, srednjeveškimi stolpi in čudovitim vzdušjem, ki smo ga mi več kot odlično pokvarili. Ne samo sebi, tudi vsem ostalim obiskovalcem. Če sem natančna, ga je pokvaril Tim s svojo trmo, ki je takrat doživela vrhunec. Več kot očitno je imel vsega že čez glavo dovolj, ker ni želel dati roke, ni se želel peljati v vozičku, ni želel hoditi, ni se želel nositi, ničesar si ni želel. Zalegel je le sladoled, s katerim se je umazal od nog do glave, ker ga je hotel jesti sam. Pa mi je bilo takrat vseeno, samo da je bil tiho, ker so nas že tako ali tako vsi upokojenci gledali, kot da smo ušli iz norišnice. Kot da nikoli niso imeli svojih otrok ali pa so res že pozabili, kako je z otroki na počitnicah.
In kot je pričakovati, z avtodomom ne grem več na počitnice, no, vsaj nekaj časa še ne.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV