In kot bi mignil, se situacija obrne in se naenkrat jaz znajdem v vlogi mame na sprednjem sedežu. Hm, malo me skrbi, da ni to sedaj maščevanje, povračilo za vso neubogljivost in vragolije, ki sva jih premogla z mojim bratom. Kot bi se vrnila nazaj v preteklost, obrnem se in pogledam na zadnje sedeže, kjer vidim Špelo in Anžeta, kako se smejeta kot dve prismodi, le da sta Špela in Anže sedaj Pia in Tim. Ker sem z živci še vedno nekje pod stropom avtomobila, kar je posledica priprav na odhod od doma, me smeh brez razloga še dodatno znervira. Oba pogledam z ostrim pogledom in jima skoraj zagrozim, da če ne bo miru, ne bomo šli nikamor. Ob moji grožnji še bolj izbruhneta v smeh, jaz pa v tistem trenutku premišljujem, ali naj grem ven iz avta. Dobro, nekako se spravim k sebi in si nekako dopovem, da še dobro, da se smejita, da sta lahko vesela, da sta brez skrbi, skratka, da sta otroka. Pozabim na živčnost, mož me prime za roko in skoraj sem že čisto pomirjena. Seveda med vožnjo ves čas budno spremljam dogajanje na cesti in ne morem si pomagati, da ne opozarjam ves čas: ''Pazi … ja, daj, zaviraj že … lahko bi šli malo hitreje, zakaj moramo pa tukaj tako hiteti, a ne vidiš, da je že zelena …'' Še dobro, da je mož dovolj potrpežljiv, drugače bi me že vrgel iz avta. Ves čas pa v ozadju nekje prijetno, potiho poslušamo glasbo. Kadar smo vsi skupaj v avtu, res ne maram, da je glasba preveč naglas, ker imam že tako dovolj težav s tem, da poslušam in razumem Pio in Tima, potem zraven še moža in po možnosti še radio. Predvsem ne želim, da se mi zmeša. No, včasih naredimo tudi žur in navijemo radio do konca naglas, ampak za to mora biti pravi trenutek in predvsem ne smem biti že na robu živčnega zloma. In če nikjer drugje, se tukaj definitivno vidim kot kopija svoje mame, ki je kadarkoli sva z bratom želela malo bolj naglas poslušati radio, odločno rekla ne, ker ni želela, da se ji zmeša od preveč dogajanja naenkrat.

No, ja, ampak to še ni najhuje. Dokler se samo smejemo in na glas poslušamo radio, to še gre. Ko se začne kreganje in trmarjenje, takrat so pa živci na resni preizkušnji. Takrat pa na srečo vmes poseže mož in naredi red. Spet popolna nostalgija družinskega izleta iz mojega otroštva.