Če sedaj tole bere kakšen moški ali pa kakšna ljubiteljica prej omenjenih naprav, verjetno oba zavijata z očmi. Ampak, nekako ne vidim potrebe po tem, da ima moj telefon najnaprednejše funkcije in milijon nekih aplikacij, niti to, da s tablico ali telefonom, po možnosti, upravljam domačo razsvetljavo in podobno. Ne vem, mogoče tudi za to, ker moja služba ne zahteva nekih specialnih znanj iz uporabljanja razno raznih računalniških programov, ker z računalnikom pri svojem delu več ali manj niti nimam opravka. Mogoče bi bila bolj razgledana in navdušena nad moderno tehnologijo, če bi se s tem srečevala v službi ali kaj podobnega. Ampak, da ne bom izpadla kot res popoln teleban za moderno tehnologijo današnjega časa, naj povem, da recimo osnovno znanje dela z računalnikom imam, tudi pametni telefon mi ne dela kakšnih večjih preglavic, če le ne zahteva kaj preveč od mene.

Ampak, kako naj odreagiram, ko otrok želi igrati igrice, želi imeti telefon, tablico? Brez da bi grozno razmišljala o tem, se mi zdi, da bo za vse te zadeve še več kot dovolj časa. Zakaj bi 5, 8 ali pa 10 let star otrok zapravljal svoj čas, nadarjenost, energijo, igrivost, razposajenost, radovednost … za igranje računalniških igric ali igric na telefonu recimo. To se mi nikoli ni zdelo najbolj logično. Seveda bi otrok vse to z veseljem počel, vendar smo tu mi starši, da otroku razložimo, kaj je zanj najbolje. In tisto, kar šteje največ, je to, da mu damo zgled. Kako bosta mama ali oče, ki veliko časa (prostega časa) preživita za računalnikom, potem razložila svojemu otroku, da to ni dobro, da je boljše, da gre ven na zrak, da se igra, odkriva in raziskuje ter naveže pristne stike s svojimi sovrstniki, če pa sama ne dajeta takega zgleda. Mogoče je moje razmišljanje res bolj staromodno, vendar se mi zdi veliko bolj zdravo iti ven, se igrati s prijatelji, kot pa preživljati prosti čas za računalnikom, tablico, telefonom …

Vendar dejstvo pa je, da otroci to želijo in ne odnehajo, še posebej, če je nekaj vrstnikov, sošolcev, prijateljev, ki lahko po mili volji igrajo igrice, nosijo telefone v šolo, brskajo po internetu. In slej ko prej ti otrok reče: ''A Luka in Nika pa lahko imata svoj telefon, pa igrata igrice doma na računalniku? Zakaj pa jaz ne smem?'' Potem pa malo razmišljam in res ne vem, kaj je prav. Ali to, da želiš svojega otroka obvarovati pred nepotrebnim in prezgodnjim ''onesnaževanjem'' možganov z vso to napredno tehnologijo ali pa je prav to, da mu dovoliš, da odkriva možnosti uporabe tehnologije, se zabava ob igranju igric? Seveda mi je bolj logično to, da otroka čim dlje časa skušaš usmeriti v življenje, neodvisno od računalnikov, telefonov in podobnega.

Vendar kaj, ko danes že šola od otroka zahteva, da poišče določene stvari na internetu, da dodatne naloge za šolo rešuje na spletu. In vse to že v prvem razredu. In potem se človek vpraša, ali res dela prav. Kaj pa, če bo potem moj otrok v šoli izoliran, ker pri osmih letih ni seznanjen z vso najnovejšo tehnologijo, ker še nima svoje lastne tablice, pametnega telefona? Po eni strani se mi zdi to neumno, ampak je verjetno tudi to možno. Verjetno popolna izoliranost od napredka tudi ni najbolj pametna rešitev, saj se bo otrok s tem soočil slej ko prej.

Vseeno se mi pa zdi, da je dobro imeti neko mejo in ne pretiravati ter otroku pustiti, da lahko igra igrice in brska po internetu kadarkoli se mu zahoče. Vseeno so njihova življenja še vedno v naših rokah in na nas je odgovornost, da vzgojimo sočutne ljudi, ki jim bo pomemben človek kot oseba in ne kot ikona oziroma slikica v kopici prijateljev na družabnem omrežju, ki jih v resničnem življenju sploh ne poznajo.