S to podobo v glavi odraščajo in smo odraščala vsa dekleta. Ko si v veselem pričakovanju, si ne moreš kaj, da si ne bi predstavljal, kako se s popolnim vozičkom sprehajaš po mestu in se vsi obračajo za tabo, ker si zgled popolno urejene mamice, obvladuješ celo situacijo, kljub temu da si pred kratkim rodila. Kakšne svetovne zvezdnice na naslovnicah revij in rdeči preprogi takoj po rojstvu, to bi morala biti jaz. Stoodstotno sem prepričana vase in vem, da bom zmogla. Ko bom postala mama, bom super mami, za mene ne bo ovir.

In skoraj res bi lahko rekla, da sem super mami, tako kot vse ostale mame. Ker, če človek preživi porodniški dopust, potem mora biti iz posebnega testa in mame običajno res smo. V svojih idealiziranih predstavah o materinstvu si nikoli na svetu nisem predstavljala, kako zelo naporno in za človeka utrujajoče zna biti nočno zbujanje. Že to, da otroka zvečer uspavaš, je pravi podvig. Sploh pri prvem, ko narediš vse možne napake, kar jih je, in se vsakič sproti opominjaš, da pri drugem pa teh napak ne boš ponovil in bo vse čisto drugače. Ker otrok noče zaspati sam v posteljici, ga dvigneš v naročje, ga nosiš in zibaš, pri tem vztrajaš, dokler ne zatisne oči, pa tudi če imaš roke že do kolen, ne odnehaš, ker veš, da če boš odnehal, bo kriza. Vztrajaš in upaš, da bo čim prej zaprl oči. Končno jih zapre, ga poskušaš odložiti v posteljico, pa se nakremži. Joj ne, zagrabi te panika, takoj si premisliš in rok še ne odmakneš. V napol pokrčenem položaju vztrajaš in upaš, da ne bo začel jokati, v križu te boli in peče, ampak vztrajaš, ker veš, da ne smeš odnehati, saj do trdnega spanca manjka samo še čisto malo. V redu, kot kaže, je zaspal. Čisto počasi in čim bolj potiho poskusiš izmakniti roke, zraven pa močno upaš, da se bo dobro izšlo. Končno se vrneš iz spalnice in se ves izmučen uležeš na kavč, kjer želiš kakšno besedo in trenutek nameniti tudi svojemu možu. Ampak od silne izčrpanosti celega dneva nekako to ne gre, saj te že po nekaj minutah premaga spanec. Na pol v spanju se le privlečeš do spalnice, kjer se v najstrožji tišini spraviš v posteljo. Komaj zatisneš oči, že zaslišiš, da se v posteljici zraven tebe nekaj pripravlja.

Kot na trnih, s široko odprtimi očmi in ušesi na preži, poslušam, kaj se dogaja, v upanju, da se ne bo zgodilo najhujše, iz preventive raje vstanem in poiščem dudo, še preden bi se zbudil. Mož zraven mene spi, kot da se ne bi nič dogajalo, blagor njemu. Končno spet zaspim nazaj, za kar seveda potrebujem nekaj časa, ko se mi zazdi, da se spet nekaj dogaja. Tokrat se ne izmažem tako lahko kot prvič, jok zahteva svoje. Kljub joku očka še vedno spi, sploh ne ve, da se zraven njega odvija prava mala drama. Ogenj je pogašen, spet lahko nadaljujem s spanjem, močno upam, da do jutra. Kljub neznanski utrujenosti se zbudim vsaj še enkrat, če ne dvakrat, že za to, da preverim, če je vse v redu. Zjutraj pa ob šestih in niti minuto kasneje – jok, da je treba vstati. Sprva sploh ne vem, kaj se dogaja, vsa zaspana komaj odprem oči in dojamem, da je jutro. Ampak kako že, saj sem spala vsega skupaj le kakšnih pet ur, in to je čisto premalo, da bi danes premogla dobro voljo. Končno vstanem iz postelje in z malim v naročju pridem iz spalnice, kjer me ves naspan in dobre volje pozdravi mož, ki je tik pred tem, da odide v službo. Ko potarnam, vsa neprespana, kaj se je dogajalo ponoči, mož kot iz topa izstreli: ''Pa saj si vendar na porodniški, kaj je pa tako hudega, da moraš biti cel čas zoprna.'' In ko nazaj ponudim odgovor, da se lahko zamenjava, pa bo videl, kako je, je odgovor pričakovan. ''Jaz bi z veseljem zamenjal, Špela, pa točno veš, da ne morem.''