Nekateri imajo večjo srečo, drugi manjšo, vsekakor pa sem prepričana, da ni vse odvisno samo od rednega ščetkanja in izogibanja sladkarijam. Če bi bilo temu tako, potem nekateri otroci luknjic sploh ne bi imeli. Tako pa je moje nestrokovno mnenje, da ima tukaj zraven nekaj tudi genetika. Še bolj ironično pa je, da običajno tisti, ki zobem svojih otrok ne posvečajo kakšne pretirane skrbi, očitno spadajo v tisto skupino z dobro genetsko zasnovo. Pri nas je pa očitno ravno obratno. Kljub trudu, ki ga vložimo v skrb za zobe, se luknjice kljub temu še kar pojavljajo. Kje smo ravno mi morali naleteti na to čudno genetično logiko. No ja, vsaj pri stalnih zobeh nam kaže malo bolje, pri mlečnih se pa tolažim, da bodo tako ali tako izpadli.

In ker smo pri nas morali kar precej časa preživeti pri zobozdravniku, mi je šlo strašno na živce, da sem skoraj vsakič, ko sem ju peljala k zobozdravniku, datum za naslednji obisk dobila šele čez dva meseca. Kaj naj pa delam tista dva meseca vmes? Otroku ves čas dajem sirup proti bolečinam, da ga ne bo bolelo?! Ne vem, ampak to se mi je zdelo res nelogično. In preden smo prišli naslednjič na vrsto, mi je Pia že začela tarnati, da jo boli še en zob. In ko končno dočakaš datum, na katerega si naročen, te tako lepo pogledajo in razložijo, da dva zoba naenkrat bi bilo pa preveč za otroka, bo treba čez en mesec priti nazaj popraviti naslednji zob. Čez en mesec? Saj verjetno bi bilo res preveč dva na enkrat, ampak saj lahko bi pa prišla čez dva dni nazaj, tudi en teden bi še šlo. Nikakor pa ne en mesec. Očitno bo moj otrok prišel prej na vrsto za presaditev jeter, ker mu jih bomo uničili z nešteto sirupi proti bolečinam, kot pa da mu bodo popravili zobe. Sliši se res grozno, vendar nimaš kaj drugega kot, da privoliš na termin čez en mesec. Da ne omenjam, da kljub temu da otrok k zobozdravniku pride z bolečim zobkom, prvič rišejo zvezdice le na nohtke, da se otroka ne prestraši. Očitno pozabijo, da otroka boli in da bo verjetno bolj vesel, če ga odrešijo bolečin kot pa, da ga pošljejo domov z zvezdico na nohtku in še vedno bolečim zobom. In ker sem očitno jaz res zoprna mama in brez sočutja do svojih otrok, sem v ambulanti razložila, da sva se s Pio doma že vse pogovorili in da je pripravljena na popravilo zobka, ampak nekako niso bili za stvar in so me gledali, kot da sem z lune padla, da želim svojega otroka že takoj zaznamovati in mu vcepiti strah pred zobozdravnikom. No, očitno niso razumeli, da doma jo moram pa jaz poslušati, ko jo boli zobek in da so dejstva pač dejstva in je zobek potrebno popraviti, danes ali pa čez en mesec ne bo nič drugače, le da bo čez en mesec verjetno še huje, ker jo bo še bolj bolelo. Ampak, saj jaz sem samo ena psihotična mama, ki ne razume, da se otrok boji.

Oh ja, in kaj mi preostane drugega, da poiščem drugega zobozdravnika. Samoplačniško seveda, ker drugače je povsod isti šmoren, čakaš, čakaš in nič ne dočakaš. No, naša prva izbira dugega zobozdravnika se potem tudi ni izkazala za najbolj brilijantno. Ker je imela naša Pia v tistem obdobju neko izsiljevalsko finto, da zobozdravnik ne sme biti moški, pač ni hotela odpreti ust. In gospod zobozdravnik ji je za podkupnino ponudil bonbone. In to prav neke, dodatno s sladkorjem posute, gumijaste bonbone. Halooo! A nismo pri zobozdravniku? Sem mislila, da zobozdravniki odsvetujejo sladkarije. Saj vem, da je teorija eno, praksa pa drugo, ampak vseeno tega pri zobozdravniku nisem pričakovala, še posebej ne, ker jima doma ves čas govorim, da zobozdravniki ne dovolijo jesti sladkarij, ker škodujejo zobem. In rezultat tega je bil, da sva odšli domov brez popravljenih zob, s polno pestjo bombonov.

Ampak v tretje gre rado in našli smo res super zobozdravnico. Nič čakanja, zobki so popravljeni, red in disciplina v ambulanti (kar me res veseli), občasno pri Timu kakšen izpad trme, ampak tudi to se preživi. Važno, da zobki ne bolijo več.