Pri nas na primer je Pia enkrat okoli 5. meseca starosti, ravno pri kosilu, začela s ta-ta. In ker smo ravno tisto kosilo imeli skupaj z babico in dedkom, so vsi skupaj z možem pametno ugotovili, da kliče očka. No, malo za hec, malo za res, ampak od tistega kosila dalje, ko je Pia prvič izustila svoj slavni ta-ta, ni bilo nikoli več tišine. In je ni še danes. Čisto zares, tisti dan in še vse naslednje dni, dokler ni ugotovila, da obstajajo še druge črke in zlogi, smo cele dneve ves čas poslušali ta-ta. In kot sem omenila že prej, ji besed ne zmanjka še danes.

Ne vem, kakšno čudno naključje je to, ampak jaz sem po naravi bolj tih človek, rabim svoj mir in tišino, veliko stvari predelam sama pri sebi v tišini in ne razpravljam rada ravno z vsakim svojih osebnih stvari. Še tisto, kar bi bilo včasih dobro, da bi povedala na glas, večinoma obdržim zase. No, in ker očitno dobi vsak tisto, kar mu manjka, smo mi dobili zelo zgovorno Pio. Verjeli ali ne, ampak ta otrok ne more biti tiho niti za sekundo. Še v spanju včasih govori. Da ne omenjam, da govori sama s seboj in poje tudi med tuširanjem, ko je na stranišči, pri kosilu, med oblačenjem … skratka povsod in ves čas. Vsako stvar, ki ji pade na pamet, brez pomisleka pove na glas in vsako stvar deli z vsakim. Pa saj načeloma ni s tem nič narobe, ampak vseeno bi mi pa včasih kar odgovarjalo malo tišine.

Sicer tudi Tim ni ravno med tihimi otroci. Sicer je občutno manj zgovoren od Pie, vendar kljub temu še vedno ne zaostaja prav pretirano. Čeprav moram omeniti, da sta se zelo razlikovala v samih začetkih govora. Med tem ko je Pia pri letu in pol imela že celo debato z gospo iz sosednjega stanovanja in zraven ni bilo potrebne nobene razlage, kaj naj bi njeno čebljanje pomenilo, ker je povedala bistvo že zelo razločno, smo na Timove besede morali čakati precej dlje časa. Predvsem pa me je žulilo, kdaj me bo poklical mama. Tudi ko je znal povedati že kar nekaj besed, besede mama še vedno ni bilo od nikoder. Najbolj na živce mi je šlo, ker so me vsi spraševali, če še vedno nič ne govori. In vsakič znova vsa naveličana: ''Ne, še vedno ne.''

In res je potreboval kar precej časa, ampak potem je pa kar na enkrat, pri dveh letih in pol, začel govoriti in to kar dobro. Saj to niti ni nekaj zelo pozno, vendar se je v primerjavi s Pio to zdela cela večnost. In na posled je izustil tudi težko pričakovano besedo ma-ma. Vsa srečna, da končno tudi z besedo pove, da ve, da obstajam, sem v svoji sreči spregledala določene znake. Ampak počasi sem ugotovila, da me kliče vsakič, ko se sprehaja do kuhinje. Nikjer drugje me ni klical, le v kuhinji. Pa ne da sem vzgojila sina, ki misli, da smo mame le za v kuhinjo. Ali pa mogoče z ma-ma želi povedati, da je lačen. Ne tudi to ne, če bi rad jedel, običajno reče am-am. Saj res, da je precej podobno, ampak ne, to ni to. Po dnevu ali dveh sem ugotovila, da govori ma-ma vedno, ko je pred hladilnikom. Hm, to je pa sedaj res že precej čudno. Počasi, čisto nekje iz ozadja, se mi pojavlja misel, da ma-ma, verjetno res ne pomeni mama. Pa tako lep občutek je že bil. In res, še isti dan sem odkrila skrivnost, ki se ji reče ma-ma in zakaj vsakič pred hladilnikom. Tim je namreč ves čas želel salamo, jaz mama prismuknjena, pa sem mislila da z ma-ma kliče mene. No, saj mama res ni daleč od salama.