Spomnim se nekaj let nazaj, ko sva tudi midva z možem imela nekaj razmišljanj o tej temi. Ampak moram priznati, da jaz osebno za kaj takega verjetno ne bi imela dovolj poguma. Saj je fino, ko razmišljaš o tem, se pogovarjaš in sanjariš. Ko pa se je treba dejansko odločiti, mi pa verjetno ne bi zneslo. Mož je drugačen in bi bil takoj za to, če bi bila tudi jaz. Vendar sva takrat že imela Pio, na novo kupljeno stanovanje, mož je ravno začel z novim poslom in takrat se mi je zdelo grozno, da bi morala zapustiti vse, za kar sva se potrudila in nama je uspelo zgraditi s skupnimi močmi, ter nekje čisto drugje začeti na novo, od začetka. Poleg tega pa sem sama zelo navezana na svojo družino, ožjo in širšo in mi je bila misel na to, da jih ne bi videla, ko bi si to zaželela, kar malo grozna. Poleg tega pa sem imela ves čas v mislih Pio, ki ne bi videla babic in dedkov prav pogosto, bi odraščala brez njih, oziroma bi jih videvala bolj poredko. In ko smo enkrat samo omenili nekaj na to temo pri babicah, je bil odziv pričakovan. Ne, ne Pie mi pa ne boste odpeljali stran, da jo bom potem videla le 5-krat na leto. In tako sva z možem to idejo opustila. Pa ni bil to edini razlog, ker če bi si to dejansko res želela, bi verjetno tudi izpeljala. Tako, ko pa nisi čisto stoodstotno prepričan in v bistvu iščeš bolj razloge proti kot pa razloge za, na koncu vidiš, da očitno pa z možem le nisva ena izmed tistih, ki bi se odločila za novo življenje nekje čisto drugje.

Poleg tega nam nič ne manjka, živimo prav lepo. In če je človek zadovoljen s svojim življenjem, nima niti potrebe po tem, da bi si iskal boljše pogoje drugje. Nekaj drugega je, če ni službe oziroma je ta slaba in so drugi pogoji za življenje slabši od ponujenih možnosti kje drugje. Takrat pravzaprav niti nimaš izbire in se odločiš za tisto, kar ti omogoča preživetje. So pa tudi ljudje in družine, ki iščejo tak način življenja, so bolj pustolovski in jim to odgovarja. Tem zadnjim mogoče malo zavidam, ker bi rada bila včasih tudi jaz taka. Ampak kaj ko prehitro začnem komplicirati stvari in ko kaj ni tako, kot sem si zamislila, začnem tečnariti. Že ko gremo na dopust, potrebujem tri dni, da se privadim na novo okolje in po možnosti želim oditi domov že en dan pred koncem počitnic. Kaj bi bilo šele, če bi se za stalno preselila v neko tujo državo. Enkrat sem gledala neko oddajo, v kateri se je družina s šestimi otroki odločila, da se iz Združenih držav Amerike preselijo v Italijo. Ko sem to gledala, je še mene prijelo, da bi se lotila česa takega, no, ne čisto zares. Ampak mama in oče v tej družini sta bila oba tako pomirjena, nič živčna, kar bo bo, bodo že našli hišo, saj se ne mudi, pa tudi službe, bodo že, če pa ne, se pa še vedno lahko vrnejo nazaj domov. No ja, česa takega jaz prav zares nisem sposobna. Kakorkoli obrnem, sem na koncu še vedno povprečna Slovenka, zadovoljna s tem, kar imam, zadovoljna, da se z možem trudiva, da lahko dostojno živimo in da lahko svojima otrokoma omogočiva dokaj normalno življenje. Smo pač povprečni.