Vendar babici in dedka še kako potrebujemo. Še posebej v teh zimskih mesecih, ko me vsakič skoraj zadane kap, ko mi Pia potarna, da jo boli uho in mi pritisk naraste do nebes in nazaj, ko zaslišim ponoči kašljanje iz Timove postelje. Takrat vsakič pomislim, še dobro, da imamo babi, ki bo z veseljem popazila na bolna vnučka. In, če bi se tukaj zadeva zaključila, bi bilo to res super.

Zgodilo se je namreč, da je naša Pia ugotovila, da če bo dovolj dolgo jokcala in tarnala babici, kako ji je v vrtcu hudo, ker mora po kosilu spat, bo babica slej ko prej klonila pod njenim pritoževanjem in Pia bo dosegla svoje. Z vrtcem pri Pii nikoli ni bilo nekih težav, vedno je lepo sodelovala, jedla, hodila spat po kosilu. Nekega dne pa je začela, da bi šla ona rada po kosilu domov, ker tako domov hodi tudi Naja. Uf, hm, kako naj ji sedaj razložim, da ona pa ne more hoditi domov tako kakor Naja. In sem začela: ''Veš Pia, ti ne moreš po kosilu domov, ker z očijem hodiva v službo, iz službe pa ne moreva oditi domov vsakič že ob dvanajstih.'' Pia me je gledala, kot da bi ji razlagala znanstveno fantastiko. ''Veš, Najina mami verjetno ne hodi v službo, pa jo zaradi tega lahko pride prej iskat,'' sem nadaljevala. ''Seveda hodi v službo,'' pravi Pia, ''po Najo pride babi.'' O ne, sedaj smo pa na spolzkem terenu. Pia točno ve, da je naša babi doma in na razpolago, če jo potrebujemo. Hitro se hočem rešiti iz situacije in se še bolj zapletam, ko ji razlagam, da babi nima časa, da ima obveznosti in da to ne bo šlo. In kot da bi vedela, o čem se pogovarjamo, v tistem trenutku kliče babi in želi na telefon Pio. Oči se ji zasvetijo, saj je ugotovila, da je to ključen trenutek, da prepriča babi, naj jo hodi v vrtec iskat po kosilu. Ne, ne, ne tega ne smem dopustiti, moram biti vztrajna in ne dovoliti, da Pia doseže svoje samo zato, ker bi ona tako rada. Saj ne bi rekla, če bi ji bilo res kaj hudega v vrtcu, če bi trpela, če bi bila edina, ki ostaja po kosilu v vrtcu, potem bi razumela. Tudi mož se je strinjal, da morava vztrajati in ne popustiti pod Piino taktiko izsiljevanja. Končno sem prišla do telefona in na drugi strani babi kot iz topa izstreli: ''Poglej, Špela, saj meni res ni problem, da jo vsak dan hodim iskat po kosilu, saj sem doma, se bom že prilagodila.'' In kaj naj rečem sedaj? Nekaj časa se še upiram in jo prepričujem v nasprotno, sama pri sebi pa čutim, kako se počasi potapljam kot Titanik v ledeno morje in izgubljam nadzor nad situacijo. Pa tako prepričana sem bila, da bom zmagala v tej bitki. Kljub temu da sem babici skušala razložiti, da se gre tukaj za vzgojo, za načela, da je potrebno vztrajati in ne takoj prvo sekundo ugoditi vsaki Piini želji, je bil njen odgovor kot običajno: ''Starši ste da vzgajate, dedki in babice pa da razvajamo.'' To mi reče čisto vsakič, ko se o čem ne strinjava. Ali se ne more spomnit že česa drugega?!

In tako je Pia potem celo leto hodila domov po kosilu. Sem pa naslednje leto, leto pred šolo, vztrajala in dosegla, da ni več hodila domov po kosilu, ampak kot večina po spanju. Pa ji zaradi tega nič ni manjkalo in je bila prav tako zadovoljna in vesela.