Ne morem si pomagati, vendar še danes, vsakič, ko pomislim na vrtec, dobim asociacijo na uši. Sama jih sicer nisem imela nikoli in niti ne vem, od kje mi ta strah pred ušmi. Mogoče, ker se spomnim, kako mi je stara mama razlagala, kako ji je njena mama s kisom namočila lase in jih potem zavila za par ur v brisačo. Rezultat tega je bil sicer dober, uši ni bilo več, je pa za dodatek potem oddajala super vonj po kisu. Ali pa mogoče še spomin na osnovnošolske dni, ko nam kdo ni bil všeč in smo ga obtožili, da ima uši, kar je bila seveda čista otročarija. Ampak nekako je to pustilo pečat v meni in grozno paranojo pred ušmi.

In kot običajno, začne se novo šolsko leto, čez par dni pred igralnico v vrtcu že visi obvestilo, da so se v vrtcu pojavile uši. Joj ne, pa ne uši. Kot obsedena vsak dan, ko pride Pia iz vrtca, pregledujem lase in iščem uši. Kljub temu da v sebi bojujem bitko z odporom do uši, da jih ja ne bi odkrila in se jo po pomoti ne bi celo dotaknila, dajem na zunaj super hladen vtis, saj to pa ja ni nič takega, pač pregledaš lasišče, če slučajno kaj odkriješ, obstajajo super šamponi, ki zadevo preprosto rešijo. No, in prvi tak preplah je minil in uši so nas očitno milostno izpustile.

Sledilo je še več opozoril in preplahov, vendar smo prvo leto v vrtcu uspešno prebrodili brez uši. Ko so nastopile počitnice, mi je pošteno odleglo. Prepričana, da smo odporni na uši, smo začeli novo šolsko leto, kjer se je na moje nepresenečenje zgodba ponovila. Juhu, uši nas ne marajo, očitno so moji napotki ne tiščat glave skupaj z ostalimi otroci, obrodili sadove. Šolsko leto se je bližalo koncu, še 14 dni pa bodo spet počitnice. Spet smo jo odnesli dobro. Očitno ostali starši res ne vejo, kaj delajo, da imajo otroci uši, saj ni tako težko upoštevati par navodil. Sama pri sebi sem si še mislila, to so verjetno tisti bolj neodgovorni, ki otroke prepuščajo bolj same sebi. Ja no, očitno se zarečenega kruha največ poje.

Kot sem že omenila, še 14 dni do počitnic, Pia pa je nekajkrat omenila, da jo nekaj srbi na glavi. Hm, takoj pomislim na uši. V vrtcu pregledam vse oglasne deske, nikjer nič opozoril o ušeh. Da bom bolj pomirjena, ji pregledam lasišče, vse štima, vse je v redu. Ampak, zakaj se še vedno praska, mogoče je na kaj alergična. Tipična starševska, če ni nekega očitnega vzroka, je sigurno neka alergija. Razmišljam že, če bi zamenjali šampon, katero hrano bi ukinili in si belim glavo z vsemi možnimi variantami. Vrtec se je med tem že zaključil, Pio pa je še vedno srbela glava.

Neke noči grem spotoma, predem grem na stranišče, preverit še stanje v otroški sobi. Šok, Pia se praska med spanjem, kot bi bila obsedena. Pa to ni več res, odločim se, da jo takoj zjutraj zopet pregledam. Komaj čakam jutro in vsa na trnih držim pesti, da bi se Pia vsaj čim prej zbudila, hm običajno si tega ravno ne želim. Končno zaslišim iz sobe, da ne spi več in kot obsedena pohitim tja. Pii ni nič jasno, Tim še ves zaspan kuka izpod odeje, mož pa pride za mano in se sprašuje, kaj me je obsedlo. Začnem pregledovati lasišče, ko opazim neke bele pikice, pa kaj za h… so te bele pikice. Ko sem ji nazadnje pregledovala lasišče, jih še ni bilo, kdaj so se pojavile in od kod so prišle. Nenadoma dojamem, da ima Pia uši. Ves moj načrt, kako brezskrbno bom vse skupaj izvedla in odreagirala skrajno profesionalno, je šel po vodi. V trenutku, ko sem dojela, sem začela s paniko, nisem se mogla kontrolirati, zagnala sem vik in krik. Vsi so me začudeno gledali, ko sem se nenadoma zavedla, da se moram spraviti k sebi, ker ne želim, da se moje panike naleze še Pia in z ušmi na glavi nori po celem stanovanju (saj ne da jih je imela očitno že 14 dni).

Druga misel, ki me je obšla, o ne, verjetno jih imamo še vsi ostali. ''Domen, prosim, hitro po šampon, pa za vse ga prinesi, me sploh ne zanima, kdo jih ima in kdo ne, vsi si bomo oprali lase.'' Lekarno imamo skoraj pred vrati, ampak minute so se vlekle kot leta, v svoji psihotični obsedenosti sem ubogemu otroku prepovedala zapuščanje kopalnice. Vsi skupaj, s Timom vred, smo v kopalnici čakali na šampon, kot da čakamo na svojo zadnjo uro. Kar je sledilo, je seveda mučno pregledovanje opranih las. Na srečo smo ugotovili, da so uši doletele le Pio.

Pa kje jih je staknila, saj jih v vrtcu ni bilo?! Očitno sem pristala med neodgovornimi starši. Seveda sem mnenje takoj spremenila, to se pač zgodi, vsega ne moreš kontrolirati. Najhuje je potem, ko razkužiš in dezinficiraš še celo stanovanje in se vsakič, ko se usedeš na sedežno, sprašuješ, če ni še kje skrita kakšna uš, ki čaka v zasedi. Da ne govorim o ''prijetnem'' občutku, ko se uležeš v posteljo. Pa vsakič, ko se spomniš, te v trenutku začne povsod vse srbeti ...

Ampak tudi uši smo uspešno premagali in močno upam, da se zgodba ne bo nikoli več ponovila. Ampak kaj ko Tim še vedno hodi v vrtec, pa tudi šola ni ravno varna pred ušmi. Upamo na najbolje …