Naj poudarim, ni mi bilo težko, dokler nisem ugotovila, da s tem otrokom pa ne bo šlo tako preprosto, kot sem si sprva predstavljala jaz. Če si priznaš ali ne, te to, da otrok noče jesti iz dneva v dan, spravlja v večji obup. Poleg tega, da sem počasi mislila, da je za dojenčke res težko skuhati kaj zelo inovativnega in se stvari več ali manj ponavljajo v različnih kombinacijah. Pa sem se res trudila in ko sem poskusila, sem si včasih rekla, pa to je prav dobro, še jaz bi to pojedla za kosilo, za to mi res ni bilo jasno, kaj je s tem otrokom, da poje dve ali tri žlički, potem je pa sita in ne odpre več ust. Kljub temu, da imam strokovno znanje tudi na tem področju in teoretično vem vse, kako otroka pripraviti da bo jedel in tako naprej, vendar sem v praksi pri svojem prvem otroku več kot očitno odpovedala. Kljub temu da sem vedela, da je treba k težavi pristopiti sproščeno, neobremenjeno, poslušati otroka, da ko ima dovolj, je pač dovolj, ga pustiti in bo že jedel, ko bo lačen, mu pustiti, da hrano spozna, jo sam okusi in podobno, to pri svojem otroku preprosto nisem zmogla.

Tako kot večina staršev sem na koncu pristala za mizo polno igrač, knjigic in ne vem česa še, delala cele predstave, po zraku so letala letala, pa ena žlička za vse možne sorodnike in mucije in kužije … samo da je otrok odprl usta in jedel. Da ne omenjam, da me je med tem ves čas gledala, kot da sem prišla z Marsa in da v glavi nimam vseh kolesc. Edino, kar sem si rekla in se tega držala, da risank, pesmic in podobnega na televiziji, telefonu, tablici … pa res ne bo. In to je tudi edino, kar mi je uspelo. Tako so minevali dnevi, z obremenjevanjem, kaj bo jedla, koliko je pojedla, ali je to dovolj, sigurno je še lačna … dokler nisem nekega dne preprosto dojela, da Pia pač ni otrok, ki je vse, kar mu daš in kadarkoli mu daš.

Na moje gromozansko olajšanje je bil Tim popolnoma drugačen. In ker je jedel z veseljem, se tudi obremenjevala nisem in vse je bilo veliko bolj sproščeno, tudi vzdušje za mizo. Potrebovali nismo nobenih igrač, s katerimi bi ga zamotili samo zato, da bi odprl usta in jedel. Je pač jedel in to je bilo to. Kljub temu da je Pia ravnokar dopolnila osem let in bi človek pričakoval, da so vse te težave že za nami, lahko povem, da ta punca še vedno ne je, tako kot bi si jaz želela. Ravno zadnjič pri kosilu, ko sem ji na krožnik dala nekaj korenčkov in sem ji rekla: ''Veš, fino bi bilo in vesela bi bila, če bi pojedla tudi malo korenja, ker ima veliko vitamina A.'' Njen odgovor pa skoraj pričakovan: ''Kaj pa je vitamin A tako posebnega, da ga moram jesti?'' In potem nisem vedela, kaj naj ji sploh odgovorim na to, razen seveda, da začnem s 'pametovanjem' o zdravju, odpornosti in bla, bla, bla, ki ji gre tako ali tako skozi eno uho notri in takoj skozi drugo ven …