27-letna Sabina je mamica 15-mesečnemu sinu Aminu, prav tako 27-letna Lidija ima 15-mesečno hčerko Adeline. Skupaj se družinici sprehajata po Ljubljani in obiskujeta otroška igrišča. Dostikrat pa si vzameta oddih in si privoščita ženski večer, klepet in obujata spomine na skupno otroštvo.

Poznata se že iz vrtca in ves čas sta ostali v stiku. Imata kašne lepe spomine na posebne dogodke, ki sta jih doživeli skupaj?

Sabina: Lidijo poznam že od malih nog, skupaj sva bili v vrtcu. V najlepšem spominu mi je ostalo to, da sva se poleti igrali v parku. Že zgodaj zjutraj sva se dobili, s seboj sva prinesli odejice, dojenčke, barbike, gumitvist … Igra je trajala do večera, ko sva se s težkim srcem ločili in komaj čakali naslednji dan.

Lidija: Skupaj sva nato romali v osnovno in srednjo šolo, na fakulteto do trenutne vloge mamic, ki jo z veseljem opravljava.

Kakšen je bil vajin odnos, kako sta skupaj prebrodili najstniška leta?

Lidija: Najstniška leta so bila burna, v srednji šoli nisva bili sošolki, ampak vseeno sta bili šoli oddaljeni le eno avtobusno postajo.

V srednji šoli sem imela prvega fanta, Sabininega bratranca. To je bila prva ljubezen in seveda na koncu je bilo srce zlomljeno. In tu je bila Sabina – njene rame za jokanje in tolažbo ... s svojimi besedami me je vedno znala potolažiti, zacelila je moje rane. Toplih objemov sem deležna še danes in hvala ti, draga Sabina!

Vajino življenje je prepleteno z mnogo naključij, ki so vaju  znova združila. Lahko, prosim, pojasnite, za katere prelomnice v vajinem življenju gre?

Sabina: Prva velika prelomnica se nama je zgodila v letu 2005, ko sva obe s svojima fantoma naredili veliki korak. Jaz sem se namreč poročila, Lidija se je nekaj mesecev prej preselila k fantu. Takrat sva še bili študentki in sva skoraj vsako jutro pred predavanji ob kavici klepetali o najini novi vlogi v življenju. Že takrat sva si obe zelo močno želeli otroka, vendar sva menili, da bova raje še malo počakali, da zaključiva šolanje.

Največje naključje se je zgodilo oktobra 2009, ko mi je Lidija povedala, da je naredila nosečnostni test, ki je bil pozitiven. Bila sem zelo vesela in ko mi je opisovala kakšne ima nosečniške simptome, sem pomislila, da sem tudi jaz noseča. Čez nekaj dni sem tudi jaz naredila test, ki je potrdil moja predvidevanja.

22. junija 2010 sem rodila sina Amina, naslednji dan je pa Lidija rodila hčerkico Adelino. Seveda sva takoj, ko sva se dobro počutili, obiskovali druga drugo v sobi (škoda da nisva bili v isti, ampak mislim, da se ne bi spočili, ker bi klepetali 24 ur).

Obe sta danes mamici. Kaj vama pomeni materinstvo? Se vajina otroka veliko družita, skupaj ''vozičkata''?

Sabina: Materinstvo je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš v življenju. Ne glede na to, da je na trenutke lahko zelo naporno, sem zelo srečna, da imam najlepšega sinčka na svetu, Lidija pa najlepšo deklico. Ko sva še bili na porodniški, sva se zelo veliko sprehajali ob Ljubljanici, zdaj ko je konec, se vsak dan slišiva po telefonu, družimo se ob vikendih.

Lidija: Ob vsaki stvari, ki jo doživiš prvič, so prisotni različni občutki. Materinstvo je zame najlepša stvar, je edinstveno. Nič ni lepše kot dotik tako majhnega in nedolžnega bitja, ki te s svojo nežnostjo čisto prevzame, preplavijo te tako močna čustva, da jih ni mogoče opisati!

V današnjem času je tako dolgo in iskreno prijateljstvo nekaj posebnega. Kaj vama pomeni vajino prijateljstvo? Se lahko opreta druga na drugo?

Sabina: Lidija je moja najboljša prijateljica in sem zelo vesela, da sva redki, ki imava tako srečo, da prijateljstvo traja že dve desetletji in upam, da bo trajalo do konca življenja. Vem, da se lahko obrnem nanjo v najtežjih trenutkih in da mi bo stala ob strani, ravno tako pa velja tudi obratno – zaupa mi lahko kadar koli in kjer koli. In upam, da bosta Amin in Adelina nadaljevala to tradicijo. Ne bi nasprotovali, če bi med njima zacvetela ljubezen ...

Lidija: Sabina je moja ''najstarejša'' in najboljša prijateljica. V ''najinem'' obdobju sva res doživeli marsikaj – od neprijetnih stvari, nesoglasij, do lepih in presrečnih trenutkov, tako da si ne predstavljam življenja brez nje. Je del njega in bo vedno, saj se obe trudiva in negujeva najin prijateljski odnos. Vem, da se v vseh trenutkih lahko zanesem nanjo, ravno tako tudi ona name.

Kako na vajino prijateljstvo gledata partnerja in drugi sorodniki?

Lidija: Odnosi so enkratni! Partnerja se poznata in se tudi razumeta, ob novi vlogi – kot novopečena očka – sta se tudi zbližala, imela sta drug drugega, skupaj sta delila ponosna očetovska čustva. Tudi drugi sorodniki vedo za najino prijateljstvo, najini starši so sosedje in skupaj z najinima sončkoma dostikrat preživijo popoldneve. Nikakor ne vemo, čigav dedek ali babica je bolj ponosen.

Se vidita v prihodnosti kot babici, ki bosta skupaj ob kavici obujali preteklost?

Lidija: Večkrat se s Sabino šaliva, da se ob vseh teh naključjih lahko zgodi, da se najini čebelici, ko odrasteta, zaljubita … To bi bila res pika na i in temu bi sledila izdaja knjige … Da, vidim se z njo kot starejša, ko bova ob čaju ali kavi obujali spomine na preteklost … in ko se bo to pripetilo, se za Bibaleze.si ponovno javiva z izkušnjami o vnučkih …

Preberite si že zgodbo o posebnem prijateljstvu, ki je šokiralo Slovenijo.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na