Zavrteli smo čas in pokukali v otroštvo Tajči, ki je leta 1990 publiko začarala s pesmijo Hajde da ludujemo. Zanimalo nas je, kam jo je glasbena pot odpeljala in koga je na njej spoznala.

Ste že v otroštvu vedeli, da boste nekega dne pevka?

Oče me je že pri dveh letih posnel, kako pojem. Že pri štirih pa sem vedela, da želim biti igralka v glasbenih filmih. Gledala sem film, ki me je hkrati navdušil in razžalostil. Največji vtis je name naredila glasba, ki je veliko pripomogla k moči filma, zato sem se takoj odločila, da je to tisto, kar želim početi – pripovedovati zgodbo skozi glasbo. Pri petih sem začela nastopati na otroških festivalih in TV-oddajah, pri šestih pa obiskovati glasbeno šolo.

Kaj ste najraje počeli kot deklica in s čim ste se igrali?

Najraje sem brala stripe in knjige. Oboževala sem petje in igranje. Izmišljala sem si igre in v naselju organizirala prireditve. Večinoma sem se igrala s prijatelji – vedno ustvarjalne igre, ki niso zahtevale veliko igrač. Pravzaprav sem jih imela le nekaj, spominjam se vlaka in avtomobila, ki ju je oče po mojem mnenju kupil bolj zase kot za svojo deklico (bil je zelo mlad, ko sem se rodila), ter dojenčka in oblačil zanj, ki mi jih je sešila babica.

Se spominjate šolskih dni in dogodkov iz tistih časov?

V tretjem razredu osnovne šole sem začela pisati dnevnik. Vedno mi je bilo pomembno, da imam odlične ocene. Starejši so me naučili, da je od zibelke do groba najlepše obdobje ''guljenje'' šolskih klopi, in to sem resno sprejela – uživala sem v vsakem dnevu posebej. Kot da bi se zavedala, da bo zelo hitro minilo in da bo strah pred pisanjem kontrolnih nalog zamenjal resen pred življenjskimi težavami.

V četrtem razredu sem napisala pesem o deklici, ki se je zaljubila v sošolca in ko mu je to priznala, se je on odselil v drugo mesto. Pesem so objavili v šolskem časopisu in jaz sem bila zelo ponosna. Ni me bilo sram, da so vsi vedeli, da je pesem avtobiografska.

Kdaj se je vaša pot v svet slavnih začela?

Začela se je z debitantskim nastopom na Zagrebfestu leta 1987. Takrat sem prvič nastopala zraven starejših zvezd z naše glasbene scene. Prejela sem tretjo nagrado publike in nagrado za najboljšo debitantko. Pesem je imela naslov Noč od kristala, ki jo je napisal Vlado Delac. Sledili so nastopi na Mesamu s Hari Mata Hari, na makedonskem festivalu v Štipu in gostovanje na ljubljanski televiziji na Top Hat Showu z Davorjem Božičem.

Kaj vam danes pomenijo spomini na leto 1990 in pesem Hajde da ludujemo?

Po vseh teh začetnih projektih sem posnela album z Zrinkom Tutičem za tedanji Jugoton. Iz studia Zagreb so me poslali na Jugovizijo, ker po njihovem mnenju nisem dovolj močna konkurenca, da bi ogrozila zmago Borisa Novkovića ali Massima Saviča. Prepričani so bili, da bosta zmagala.

Nastopala sem brez motivacije, da moram zmagati. Moj edini cilj je bil deliti radost in veselje do glasbe z drugimi. Na podlagi kombinacije moje mladosti, dobre pesmi in oranžne obleke se je občinstvo odzvalo na mojo iskrenost in pristno ljubezen.

Pot vas je vodila v Ameriko. Zakaj ste se tako odločili? Kako ste se tam ''našli''?

Odšla sem takrat, ko sem spoznala, da kariera in uspeh nista večna in dovolj za srečo. Pri tem, da se razvijem kot oseba, me je motil videz velike zvezde, obenem pa sem bila mlada. Mislim, da je pravzaprav večji uspeh to, da sem imela moč vse pustiti za sabo in začeti znova, z namenom, da najdem prave življenjske vrednote, kot so vera, duševni mir, spoznanje, da nismo sami, temveč smo del nečesa večjega od nas, iskrenost in nesebično razdajanje na življenjski poti.

Tam sem se dobro znašla, ker sem spoznala, da dokler sem zdrava, vedno obstaja možnost, da nekaj delam in da se tako preživljam.

Tam ste si tudi ustvarili družino. Kaj najraje počnete skupaj?

Potujemo in se vživimo v nova mesta. Obožujemo sprehode po mestnih parkih, včasih kolesarimo. Zelo radi pripravimo odlično večerjo. Prosti čas tudi preživimo tako, da se pogovarjamo.

Otroci so v šoli od osmih zjutraj do 14.30. Medtem mož in jaz delava. Ko oba potrebujeva več časa, da opraviva delo, si dneve razdeliva. En dan grem jaz po otroke v šolo in jim pomagam pri domači nalogi, igranju klavirja in drugih aktivnostih, med tem ko mož dela do zvečer. Tisti, ki skrbi za otroke, tudi pripravi večerjo. Otroci so v postelji približno okrog 20.30. Drugi dan se zamenjava. Čas hitro beži … Redko kdaj pristanem v situaciji, da se usedem na sedežno in se začnem spraševati, kaj bi pa sedaj počela … Ogromno je dela, ker oba počneva to, kar imava rada, vse v lastni produkciji – nihče nama ne bo dal plače, če si jo ne prisluživa sama.

Ko smo na turneji, je drugače. Otroci gredo z nama, zato jim zjutraj pomagava pri šolskih obveznostih. Poskušamo čim prej vse končati, da nam ostane nekaj časa za mestne avanture. Okrog 14. ure ponavadi se odpravimo na koncert. Med 15. in 17. uro pripravljajo ozvočenje in osvetlitev, ob 17. uri je večerja z lokalnimi organizatorji, ob 18. uri grem jaz na ličenje, otroci pa so z organizatorji, ki jim omogočijo, da se igrajo z drugimi otroki ali jih nekdo čuva, medtem ko gledajo zanimiv film ali se igrajo družabne igre. Koncerti se ponavadi začnejo ob 19. uri, proti koncu otroci zapojejo svoje pesmi. Medtem ko pospravljajo opremo, se mi družimo z občinstvom. Okrog 22. ure nadaljujemo pot.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Ne vem … Trenutno vso svojo energijo usmerjam v turnejo Ludujemo s dušom. Ne vem še, kako se bodo zadeve odvijale po tem. Moje sodelovanje z Yamaha Entertainment Groupom bi bi mi moralo odpreti nove poti … Želim se preseliti iz Cincinnatija nekam, kjer je več ljudi iz mojih krajev in glasbene industrije … Ne vem še … ne maram veliko načrtovati, ker je vedno bolje biti odprt za vse možnosti, katerih niti sami ne moremo predvideti niti načrtovati.