Začelo se je z nekakšno vzmetjo, ki si jo daš med noge in stiskaš. Bedrca naj bi postajala lepša, bolj čvrsta, celulit naj bi pošel. Celo Barbra Drnač je pred sto leti v oglasu telovadila s to napravo in zagotavljala, da učinkuje. No, seveda smo vsi pozabili, da je Barbra tudi sicer veliko migala, saj je bila plesalka in od nekdaj čvrstih mišic, pa smo vendar njeno lepo oblikovano telo pripisovali tej napravici.

Potem je prišel na vrsto steper. Še danes ga imam pred očmi: lepe, vijolične stopalke, zanesljiva pot do vitke postave. Ha, ha.

Ko sem počasi ugotavljala, da nisem ravno najbolj zagnane sorte, sem si omislila nekakšne metuljčke, ki si jih nalepiš na mišico, ti pa jo s trzljaji stiskajo in sproščajo. Tako lahko mirno ležiš pred televizijo, bereš ali pa celo pospravljaš, mišice pa delajo kot nore. A metuljčke si moraš nalepiti, programirati … in čez kakšen mesec jih niti nisem več našla. Zadnjič sem nekaj brskala po predalih in jih našla še vsaj pet, novih, v originalnem zavitku. Mi jih je bratec prinesel iz tujine, kjer so bili čisto poceni in sem v navdušenju mislila, da jih bom komu podarila za novo leto. Potem, čez čas, mi je bilo pa nerodno deliti takšna darila. Kaj naj zdaj z njimi, ne vem.

Kmalu po tretjem porodu mi je mož kupil nekakšen roler, ki naj bi krepil mišice trebuha, nog in zadnjice. Natanko tisto, kar sem potrebovala! Pa sem malo rolala tisto napravico in seveda obupala. Odkar smo se preselili v hišo – in to je že dobra tri leta – sem jo uporabila ... nikoli!

Pač pa sem se navdušila nad novim steperjem, ker je stari končal pri tašči (ki ga, mimogrede, tudi uporablja kot »praholovec«). Tokrat je modernejši, s korakom vstran, šteje kalorije, čas in narejene korake. Ampak res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi me večkrat premamil. Pa sploh ni slaba alternativa, saj se na njem pošteno prepotim, zadiham in počutim odlično, ko končam. Ampak vsaj pol ure je dobro vztrajati na njem, sicer nima smisla. To je pa že preveč …

Potem mi je pa kolegica rekla, da si je kupila nekaj izjemnega – delaš minuto, dve na dan, stegenca pa kot pri najstnici. Stopiš na napravo, potem pa na nekakšnih tračnicah noge vlečeš skupaj. In so se začeli moji notranji boji. Bi – ne bi, bi – ne bi? Pa je prišel trenutek šibkosti in sem šla ter ga kupila. Tolažila sem se, da si že dve leti nisem kupila ničesar novega, še čeveljcev ne.

Rezultat? Od silnega navdušenja sem tretji dan merila moči in šla čez rob. Začutila sem bolečino v kolenu, ki se je stopnjevala in stopnjevala, dokler že nisem več mogla hoditi. Kaj šele skakljati za otroki, jih dvigovati in se z njimi igrati. Ni mi preostalo drugega, kot da grem k zdravniku, ki je ugotovil, da sem koleno preobremenila in se mi je v njem nabrala voda!

Zdaj počivam po poškodbi in punkciji. No, če bi se temu lahko reklo počivanje. Že ko sem ortopedu obljubila, da bom ravnala po njegovih navodilih, sem v žepu držala figo. Res si ne morem privoščiti, da ne bi šla vsaj desetkrat na dan po stopnicah v zgornje prostore, pa dvigovanja bremen (otrok), stanja (kuhanje) … In ko me je koleno že skoraj nehalo boleti, mi je začelo nagajati stopalo. Zdaj pa ne vem – ali je to moj podzavesten boj proti miganju, ki bi ga bila sicer tako potrebna, ali pa me že dajejo leta. In se že kvarim …

Nekaj pa vem zagotovo. NE BOM VEČ KUPOVALA TELOVADNIH NAPRAV!!!!!!!