Glasbenica in mamica še ne dveletne Gale Tinkara Kovač pa je tudi podpornica kampanje Sveta Evrope proti telesnemu kaznovanju. Zaupala nam je, kaj meni o problematiki telesnega kaznovanja in o vzgoji otrok na splošno.

Predsedniki držav in vlad članic Sveta Evrope so maja 2005 sprejeli odločitev za izvajanje programa proti vsem oblikam telesnega kaznovanja otrok. Ker gre za najbolj razširjeno obliko kaznovanja otrok v vseh okoljih (v šolah, kazenskih sistemih, v vseh varstvenih institucijah in predvsem v domačem okolju) je pobuda Sveta Evrope namenjena vsem evropskim državam. Sledi tudi priporočilom študije generalnega sekretarja Združenih narodov proti nasilju nad otroki, ki je kot datum za dosego cilja določila leto 2009.
Popolno prepoved telesnega kaznovanja v vseh okoljih je do sedaj doseglo skupaj 18 držav v Evropi. Slovenije ni med njimi ...

Se je v obdobju delovanja že kaj spremenilo?

Trenutno je stanje tako, da je na pobudo Sveta Evrope parlament dal v javno razpravo družinski zakonik, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok. Otroke je težko zaščititi, če zakon dovoljuje telesno kaznovanje, saj to pomeni, da so nekatere oblike ali stopnje nasilja nad otroki sprejemljive. V praksi pa ta kampanja pomeni dolgoleten projekt osveščanja ljudi o ravnanju z otroki.

Taka vzgoja krši otrokove pravice do spoštovanja njegovega človeškega dostojanstva, telesne nedotakljivosti in do enakega varstva po zakonu.

Kakšno sporočilo dajejo starši s takšnim načinom vzgoje svojim otrokom?

Otrokom s takim načinom sporočajo, da je nasilje sprejemljiva in primerna oblika reševanja konfliktov, ali da drugi naredijo, kar ljudje od njih zahtevajo. Svet kar naenkrat ni več varen in postane neprijazen in nevzpodbuden za kakršen koli otrokov razvoj. Kolikokrat starši narobe mislijo, da bodo z grožnjami dosegli več in prej, a se hudo motijo. Starši nismo tu, da poskrbimo, da bo nam bolje, ampak da bo bolje otroku. Da bo zrasel v to, kar si on želi, ne kar hoče šola, cerkev, družina. Starši smo tu, da dajemo ljubezen. Da kot ptice spletemo varno gnezdo, v katerega priletijo po hrano, tudi čustveno, občutek varnosti in tisti najdragocenejši občutek - da so sprejeti taki, kakršni so, z vsemi svojimi napakami.

V kakšno osebo lahko zraste otrok, ki ga telesno kaznujejo? Kako se to odraža kasneje v življenju?

Nezadovoljni, depresivni, agresivni, neuspešni. Vse to in še več, nič pozitivnega jim telesno kaznovanje ne prinese. In veliko je takih, ki to »tradicijo« prenašajo naprej in tako se vzorci ponavljajo v nedogled.

Poleg resnih telesnih posledic pri otrocih so tu še psihološke. Teh pa ni videti s prostim očesom. Če ima nekdo prasko ali podplutbo, jo lahko vsaj takoj opazimo in ukrepamo. Težje je pri psiholoških poškodbah – starši in vsi, ki preživljajo čas z otroki, se jim morajo polno posvečati, jih opazovati, se z njimi pogovarjati, jim znati prisluhniti.

Kako in na kakšen način pa naj po vašem mnenju otroku postavimo meje?

Obstajajo pozitivni načini poučevanja, kaznovanja ali discipliniranja otrok, ki so boljši za otrokov razvoj in prispevajo k izgradnji odnosov, temelječih na zaupanju in medsebojnem spoštovanju. Z veliko ljubezni, potrpežljivosti in domišljije je vse možno.

Kakšna je "prava" kazen?

Doslednost je prava beseda. Kazni morajo biti dosledne in starši se jih morajo držati, pa tudi obljub. Nič ni bolj narobe kot to, da nekaj govorimo, drugo mislimo, tretje naredimo. Otroci postanejo zmedeni in ne vedo, kam naprej. Če pa jim je jasno, kje so njihove meje in kakšna so pravila, se jih bodo tudi sami držali, ker jim bodo dajala občutek varnosti in vedeli bodo, kako naj se obnašajo.

Kakšno, menite, je sodobno starševstvo?

Žal je sodobno starševstvo prevečkrat povezano prav s permisivnostjo (dopuščanjem). Tistih nekaj ur na dan, ki jih večina staršev preživi z otroki, zaradi preobremenjenosti s službo in ostalimi obveznostmi v boju za preživetje, ni dovolj, da bi se zgradil zdrav odnos med otroki in starši. Zato so otroci nemalokrat prepuščeni vzgojno-izobraževalnim institucijam, ki lahko naredijo veliko, a jedro še vedno prihaja od doma. In nekaj uric na dan ne zadošča. Velikokrat se potem starši v teh kratkih, skupaj preživetih trenutkih, do otrok obnašajo permisivno, skratka, jim vse dovolijo, jim puščajo popolno svobodo, da počnejo, kar si želijo - to je druga skrajnost, ki tudi ne prinese nič dobrega. V takem okolju potem zrastejo mali tirani.

Je pa tudi veliko pozitivnega v sodobnem starševstvu. Zaradi tehnologije, medijev, interneta si mladi starši lahko v zelo hitrem času naberejo veliko informacij o ravnanju z dojenčki, kasneje z otroki. Obstajajo že delavnice pozitivnega starševstva in vse več se jih odloča, da se jih bodo udeležili. Poleg tega so tudi očetje vedno bolj prisotni pri vzgoji in negi otrok, kar je bilo še pred slabim stoletjem ali še manj nazaj znanstvena fantastika.