Težko si predstavljam večjo bolečino od tiste, ki jo izkusita starša, ko nemo zreta v svojega nebogljenega otročka, ki se bori za svoj obstanek. Ko je bil najin prvorojenec star leto in pol, se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo. Napovedi zdravnikov so bile slabe, tekli so dnevi, meseci, bolnišnica je postala naš drug dom, domov smo hodili le še na obisk. Poleg tega je bilo to tudi obdobje, ko je pod mojim srcem že raslo novo življenje in zelo me je skrbelo, kako bo bolnišnično okolje vplivalo na mojo nosečnost. A ker sem spoznala, da je dnevu dovolj lastna teža in zaskrbljenost za 'vnaprej' enostavno nima smisla, sem zaupala, da bo z detecem v meni vse v najlepšem redu in se v polnosti posvetila starejšemu otroku, ki me je takrat najbolj potreboval.

Najin fantek se ni dal kar tako. Naložena mu je bila res težka bolezen in včasih sem se res že čudila, kje najde toliko moči, da prenese vse to. Bil je vzgled vsem nam, ki v življenju tolikokrat obupamo nad nepomembnimi stvarmi, vsem nam, ki nam je življenje včasih odveč, čeprav nam nič ne manjka. A prišel je tudi dan, ko ni več zmogel...preveč igel je že zbodlo njegovo majhno telesce, bilo je preveč trpljenja za tako kratek čas... Sledili so dnevi žalosti in obupa, neštetih vprašanj brez odgovorov, samoobtoževanja in prepiranja z Bogom. Ne glede na to, da je bil zadnje mesece priklopljen na aparate in da so naju zdravniki počasi pripravljali na najhujše, na tihem še vedno upaš na svoj čudež. V tistem trenutku se oprimeš vsake zgodbe o čudežnem ozdravljenju in čakaš, kdaj se bo to zgodilo tudi tebi. A vsem ni dana takšna sreča. Zelo dobro se spominjam trenutka, ko sem svojega fantka zadnjič držala v rokah...bil je tako lep in zdelo se je, da le mirno spi in sanja svoje sanje. Čeprav sem vedela, da ga ne more več zebsti, sem ga vztrajno zavijala v pleničko, a kljub mojemu skrbnemu prizadevanju so postale njegove nožice kmalu ledeno hladne, nato še roke, glava je bila še nekaj časa vroča. „Še si tu, moj fantek,“ sem mu v mislih šepetala. „Ne odhajaj. Počakaj svojega bratca!“ Želela sem si le še to, da bi dočakal ta trenutek, da bi imeli eno družinsko fotografijo, pa četudi bi bil na njej ves v cevkah in v trdnem spancu. A ni zdržal tako dolgo. Pretežko breme je bilo naloženo na njegova otroška ramena. Pogumno in dolgo se je boril in krivično bi bilo zahtevati od njega naj še vztraja.

Sledil je najhujši dan mojega življenja...pogreb sinčka, ki sploh še ni prav začel živeti. Vse bi dala, da bi lahko preskočila ta dan, ga prespala, izbrisala bolečino, ki mi jo je vtisnil v spomin, a žal si najtežje trenutke najbolj zapomnimo. Še danes me oblivajo solze ob spopminu na majhno belo krstico, na kateri je sedel njegov modri medvedek. Šele takrat se resnično zaveš, da odhaja za vedno in da ga resnično ne bo več nazaj.

Z možem sva se za nekaj dni umaknila v samoto, da bi stvari nekako postavila na svoje mesto in začela novo življenje. Čeprav so nama bili domači ves čas v veliko oporo in pomoč, sva potrebovala nekaj časa zase. Pobegnila sva pred ljudmi, da sva lahko našla sebe in drug drugega. Vedela sva, da morava poskrbeti, da se najin drugi otrok ne bo rodil v turobno okolje in prav on je bil sila, ki naju je vlekla naprej. Bil je edini smisel najinega življenja, bil je tisto, zaradi česar sva zjutraj vstala in se podala v nov dan.

Mesec dni po pogrebu je bil materinski dan. Zelo dobro se ga spominjam, saj je bil pomemben mejnik na moji poti žalovanja. Bila sem mamica dveh otrok, a vendar nisem bila prepričana, če je ta dan namenjen tudi meni. Posteljica v otroški sobi je bila prazna, po hiši ni bilo otroškega joka in smeha. Bila je le zelo glasna tišina. Zvečer nisem mogla stisniti k sebi svojih dveh fantkov... lahko sem le gledala zvezde in božala trebuh. Začela sem se spraševati, če sem sploh mama. Cel dan sem se ukvarjala s to mislijo, dokler se ni iz službe vrnil moj zlati mož, s šopkom domačega teloha v rokah in mi rekel: „To ti pošiljata tvoja fantka!“ Objela sem ga in se razjokala. Vendar tokrat ne zaradi žalosti, temveč zato, ker mi je končno nekdo priznal, da sem tudi jaz mamica. Dal mi je pravico praznovati ta dan in to sem resnično potrebovala. V pest sem stisnila droben šopek rožic. Bil je tako preprost in otroško lep, kot da bi ga resnično nabrala moja fantka.

Takrat sem spoznala, da življenje še vedno skriva v sebi tudi lepe trenutke, samo videti jih moramo. Hvaležna za svojega moža, ki mi je v tej težki bitki ves čas neomajno stal ob strani ter za sinčka, ki sva ga čakala, sem si počasi nehala zastavljati mučna vprašanja, na katera še vedno ni bilo odgovorov. Začela sem optimistično zreti v prihodnost, ceniti vsak nov dan, svoje misli sem osredotočila na to, kar imam in ne na to, kar mi je bilo odvzeto.

Tri mesece po odhodu najinega prvorojenca, sva dočakala svoj mali čudež - rojstvo najinega drugega sinčka, ki je danes že devetmesečni korenjak in je našo hišo ponovno napolnil s smehom. V naši družini bo sicer vedno nekdo manjkal, tega ne more nič spremeniti. Izgubljenega otroka se ne da nadomestiti in čeprav se trudim biti vesela in nasmejana mamica, ne mine dan, da ne bi pomislila, da bi morala sedaj v svoj objem stiskati dva fantka. In četudi bi imela pet otrok, bi bila v meni še vedno prisotna misel, da bi jih moralo biti šest… To je izkušnja, ki te zaznamuje za vse življenje in te resnično nauči ceniti drobne stvari. Mamicam angelčkov pa polagam na srce, da četudi vaši otroci ob materinskem dnevu ne bodo narisali risbice za vas in četudi jih v tem trenutku ne morete objeti, ste vendar njihove najboljše in edine mame in tudi vam je namenjen ta dan. Ne pustite si ga vzeti in ne vzemite si ga same, saj vam je bilo v življenju že dovolj odvzeto!