Kako je bilo, ko sta z Markom izvedela, da bosta zibala?

Septembra sem bila v Solunu v Grčiji. Ko sem prišla domov, mi je bilo čez vikend sumljivo slabo. Marku sem rekla, da morava po test nosečnosti, ker sva tudi delala na tem, da bi zanosila. In res so to bili prvi znaki nosečnosti. Mesec dni mi je bilo grozno slabo in vse mi je smrdelo, še parfum mi je šel na živce, sploh ga nisem mogla vonjati. Pa tudi geli za tuširanje – vse je moralo biti brez vonja. Vonj se ti resnično čudno izostri. Ne moreš dojeti, da je to možno, ne moreš verjeti, kaj vse povzročajo hormoni. V bistvu se ti vse obrne na glavo. Še čokolade nisem marala, sploh mi ni dišala, nisem je mogla videti. Sicer sem jedla prav vse, ampak jaz sem tak 'čokoladjek', da je bilo zanimivo, ko mi nekaj, kar sem oboževala, ni več dišalo.

Kako hitro sta novico o veselem pričakovanju sporočila svojim najbližjim?

Malo sva počakala. Saj veste, kako je. Če potem spontano splaviš, je težko razlagati ljudem, da se ni 'prijelo'. Bolje je, da počakaš tri mesece, potem pa razbobnaš novico. Najini starši so jo izvedeli prvi. Povabila sva jih na sladico, tako da so izvedeli vsi naenkrat, in bili so zelo veseli.

Nosečnost je bila načrtovana. Zakaj ste se odločili za tako pomemben korak?

Kaj ni že skrajen čas? (smeh) Jaz tudi nisem več tako mlada, obenem sva z Markom začutila, da je fino, da nadgradiš svojo zvezo in jo okronaš z otrokom. Morda se sliši osladno, ampak je res. Če povem po pravici, me je bilo malo strah, kako bo, ampak dejansko lahko vse spelješ brez problema, samo komplicirati ne smeš. Sicer ne vem, kako bi nama uspevalo, če ne bi imela tako zlatih staršev, ki so nama vseskozi pomagali. Jaz sem namreč že mesec dni po porodu šla v delavnico, kjer so zaposleni, odgovornosti ... Ne moreš kar iti za eno leto. Klara je bila vseskozi poleg mene in ni bila za nič prikrajšana, saj sem jo redno dojila. Z mojim očetom je hodila na sprehode v park v bližini naše delavnice v Rogaški Slatini in je uživala, ker je bila večino časa zunaj na zraku.

Kdo ali kaj vam je bil/o v času nosečnosti v največjo pomoč?

Pogovarjala sem se s prijateljicami, ki že imajo otroke. Beseda da besedo, saj ko imaš trebuh, je tema vedno otrok. Tudi nekaj knjig sva predelala in iz vsake nekaj izluščila. Toda praksa je eno, teorija pa nekaj drugega. Ne moreš ravnati po pravilih oziroma po knjigah, kajti vsak otrok je svojevrsten, zato moraš dejansko ravnati po občutku. Poslušati moraš zdravnika, malo sestro, ampak na koncu se moraš sam odločiti, kaj je prav in kaj ne. Ljudje smo fenomenalno narejeni in imamo dobro razvito intuicijo, samo premalokrat se poslušamo. Moški ravnajo bolj razumsko, ženske pa bolj čustveno, zato je prav, da se partnerja veliko pogovarjata, in se skupaj odločita, kaj je prav in kaj ne. Komunikacija mora biti vseskozi prisotna.

Kakšni so vaši spomini na porod?

Pri desetih letih so mi operirali hrbetnico, in da ne bi prišlo do zapletov, mi je zdravnik svetoval carski rez. Ne spomnim se ničesar. Po eni strani sem bila malo prikrajšana za veselje takoj po porodu, saj ko se zbudiš iz narkoze, si malce čuden, sploh ne dojameš, kaj se dogaja. Zdi se mi, da je naraven porod lepši, saj si bolj čustveno vpleten.

Katere spremembe je vloga matere prinesla v poklicnem udejstvovanju?

Bolj sem se organizirala, kar je tudi bilo prav in bil je že skrajni čas. Veliko sem si naložila na svoja pleča, po porodu pa sem bila primorana, da se razbremenim. Včasih sem namreč delala od jutra do večera, zdaj pa večji del opravim dopoldan, potem grem domov in živim družinsko življenje. Moje delavke so mi rekle, da sem postala bolj mehka, da sem se spremenila, obenem se mi je razširilo obzorje, drugače gledam na vse stvari. Družina je res na prvem mestu. Saj je fino, da imaš kariero, ampak družina ti vedno ostane, ne glede na to, kaj se ti zgodi. Pa fino je, da uspehe deliš z najbližjimi. Če si sam, je vse nekako prazno.

Koliko časa preživite s Klaro in kako ga zapolnite?

Zdaj je v varstu. Takoj ko je začela hoditi, ni več mogla biti z menoj v delavnici, ker je tam zaradi bucik, škarij in podobnega zanjo že nevarno. Del dopoldneva, dokler ne pridem domov, jo čuvajo moji ali Markovi starši. Od pol štirih naprej, ko je doma tudi Marko, smo vsi skupaj in izkoristimo čas, kolikor se le da. Le dvakrat na teden grem v Ljubljano, takrat se vrnem bolj pozno, ampak Klara me skoraj vedno počaka, da jo dam spat. Tudi potrudim se, da pridem čim prej, ker je lepo, da imava svoj obred, da skupaj zaspiva, in zdi se mi, da je tako bolj mirna.

Ali sta se po rojstvu Klare z Markom spremenila?

Midva sva se zelo pootročila, ampak v pozitivnem smislu. Fino je, da se spustiš na ta nivo, da se z njo igraš, ker smo preveč resni in se moramo odklopiti. Dandanes vsi živimo stresno, ukvarjanje s Klaro pa naju sprošča, zdi se mi, da sva se razbremenila. Super se imamo, stvari so se dobesedno postavile na pravo mesto. Zdi se mi, da je Klara prinesla sonce domov in v delavnico. Vse se je spremenilo na bolje, pa tudi midva z Markom sva se nekako bolj zbližala.

Kaj je po vašem mnenju zelo pomembno za vzgojo otroka?

Zdi se mi, da je zelo pomembno, da ko sva z njo, sva res z njo, jo res poslušava in se z njo igrava. Ko ji daš igračo, ne gleda igrače, ampak gleda tebe, na kakšen način ji jo daš. Gleda, ali ji igračo daš z veseljem ali ji jo samo porineš v roke. Vesela je, ko tudi ti uživaš v igri z njo. Otroci ne potrebujejo veliko, potrebujejo samo tvojo pozornost, da jim daš občutek, da so pomembni, da so del tebe, in da jim izkazuješ ljubezen. Vse to se ti namreč povrne.

Zdi se mi, da je to, kar zgradiš v prvih letih, najbolj pomembno, ker takrat postaviš temelje, ki so lahko stabilni ali ne. Po mojem mnenju so starši v veliki meri krivi ali zaslužni za to, da so njihovi otroci v redu ali ne. Če jim daš dobro popotnico, jim bo veliko lažje v življenju. Nihče nas ne uči, kako moramo vzgajati, toda meje moraš postaviti, v nasprotnem primeru narediš škodo otroku in sebi. Ko se denimo vrže na tla, je vedno problem, ker je staršem nerodno, pa mu ugodijo, naredijo pa narobe. Naj se dere. Ni lačen, ne tepeš ga, ne maltretiraš ga, samo svojo voljo hoče uveljaviti, zato ne smeš popustiti.

Priporočam otroke, toda nikar ne komplicirajte. Verjamem, da je starševstvo za nekatere zelo stresno. Pomembno je, kašen človek si, kako sprejemaš in gledaš na to. Otroci so zahtevni, ampak zelo enostavni, samo poslušati jih moraš.