Vsak dan živi, kot da je tvoj zadnji ... večkrat slišimo, a kaj, ko se tega ne zavedamo. Kar je najbrž povsem logično – ko se imamo lepo in smo skupaj s tistimi, ki jih imamo radi, si v misli ne kličemo tako težkih vprašanj. Navadno se tega, koliko je vredno življenje, zavemo, ko moramo prižgati večno lučko. Takrat si tudi obljubimo, da bomo bolj cenili vse, kar imamo, da bomo več časa preživeli z najbližjimi, da ne bomo pustili težavam, da vodijo naše življenje in tako dalje. Najbrž ni pravega nasveta, kako se soočati z izgubo ali kako žalovati. Gre za proces, ki ga vsak doživlja drugače. Veliko pa nam v težkih situacijah, za katere se sprva zdi, da jih ne bomo mogli premostiti, pomagajo prijatelji, znanci in tisti z enako usodo. Prav zato objavljamo del pretresljivega pisma mamice, ki je ostala sama z dvema otrokoma. Odgovorov, kako naprej, je več, upa pa, da ji bo kdo z enako usodo lahko povedal, kako naj preživijo tragično izgubo. Za pomoč smo prosili tudi Petro Urek. Petra je terapevtka, ki pomaga žalujočim staršem, družini in vsem, ki se srečujejo z žalostnim dogodkom.

Večkrat berem vaše članke. Nikoli pa si nisem mislila, da vam bom pisala. /.../ Sem mamica dveh dečkov. Medtem ko je eden zaključil srednjo šolo, je drugi letos prvič sedel v šolske klopi. To leto ni srečno in vsi trije komaj čakamo, da ga bo konec. Res da se bo spremenila samo številka, vendar kar upamo, da bo drugo leto vse drugače. Letos smo ostali sami. Tragična nesreča mi je vzela partnerja, mojima sončkoma pa očeta. Nikoli, ampak res nikoli v življenju si nisem mislila, da bom v teh letih, ko bi se morali imeti tako lepo, ostala sama. Prvi šolski dan sem sama pospremila sina v šolo ... Jokala sem. Tudi zato, ker je tako velik, ker je bil še nedolgo nazaj v zibki, še bolj pa zato, ker bi moral biti to veliki dogodek za našo družino. Tako kot pri prvem sinu, ko smo šli na tortico in sva mu z možem ploskala za pogum!!! S sinom sva pobita prišla iz šole domov in nisem mogla zadržati solz, ko je rekel, da si želi, da bi bil očka z njim ... Sesul se mi je svet! Ne jokam pred njima, ker moram biti močna. Žalujem globoko v sebi in jokam, ko sem sama. Če sem močna, pomagam njima, da sta še močnejša. Veliko smo se pogovarjali o smrti, ker je to edini način, ki ga poznam. Nimam časa za prebiranje knjig in ne vem, kako preživeti nekaj tako grozljivega, kot se je zgodilo nam. Zdaj pa, ko se je začela šola, so se teme zamenjale in moža obudimo, ko se vsak večer po večerji usedemo na kavč in se pogovarjamo. Za starejšega sina bi rekla, da 'živi' naprej, da se je soočil in sprejel, da smo sami. Ali pa se vsaj tako obnaša. Mlajši pa še vedno upa ... včasih govori, kakor da je šel njegov očka samo na neko potovanje in se bo kmalu vrnil. V takih primerih sem tiho, ker ga nočem še bolj prizadeti, po drugi strani pa me boli, ker s tem tudi meni daje neko upanje. Upanje, ki ga ni!! Včasih se mi zdi, da se še nisem izjokala ... sploh pa mi je zdaj težko kazati čustva, ker se nikomur ne bom zdela normalna. Kako naj preživimo? Kaj naj naredim? Kako naj pomagam svojemu sinu? Kako naj grem naprej? Kaj naj naredim? ...

Preberite si še o Mariji, ki se je z moževo izgubo soočila tako, da je izdelala njegovo podobo iz kartona v naravni velikosti.

Petra Urek je mladi mamici napisala, da je "šest mesecev obdobje, ko se pravzaprav žalovanje šele dobro začenja. Ob smrti najprej nastopi šok, v katerem smo nekako sposobni poskrbeti za najnujnejše in da lahko preživimo prve tedne. Po nekje 6–8 tednih pa nastopi žalovanje in traja nekaj časa – do enega leta oziroma lahko še malce dlje. Po vašem pisanju bi lahko rekli, da ste v času, ko žalujete, ko se soočate in ozaveščate življenje brez partnerja. In vaše reakcije so normalne. Vaša čutenja tudi. Veste, pol leta ni veliko in ni malo. Kakor se vzame. Sedaj je čas, da se posvetite svojim občutkom, da čustvom dovolite, da se izlijejo. To je pomembno in potrebno, da boste zmogli naprej. Da boste odžalovali – pa to ne pomeni, da boste pozabili. Nikoli ne pozabimo – le naučimo se živeti z izgubo, jo sprejmemo in živimo naprej. In vedno zmoremo. Počasi, korak za korakom. Jemljemo dan po dnevu. In prišel bo dan, ki bo malce lažji, in dan, ko bo spet težje. Ravno to se dogaja vam. Predvsem ob pomembnih dogodkih ta bolečina še bolj zaskeli in boli. Rojstni dnevi, prazniki, prelomnice – to so trenutki, ko praznina še bolj boli. Pa vendar, čas je tisti, ki nam pomaga, da znova najdemo smisel in zmoremo naprej.

Pišete, da imate dva sinova. Vem, da vam pomenita razlog za to, da se trudite in da zmorete naprej. Dovolite si solze, dovolite si žalost – morate jo izzliti iz sebe. Ne zadržujte v sebi. Veste, otroka vas zelo dobro čutita. Tudi če vas vidita žalostno, ni s tem nič narobe. To je normalno. Bolj se bosta počutila varna ob vas, če ne boste prekrivali svojih čustev, temveč jima boste povedali, kako se počutite; tako vam bosta bolj zaupala. Tudi mamice jokajo. Seveda jih ne obremenjujemo, ni pa nič narobe, če nas vidijo žalostne.

Prav delate, ko se pogovarjate z otrokoma o življenju in minljivosti in predvsem o očetu. To potrebujete v tem času. Tudi to, da sin išče očeta in ga pričakuje, je še povsem normalno in sčasoma bo tudi sprejel, da ga ne bo več. Da bi začeli ozdravljati, moramo sprejeti izgubo. V pomoč so nam lahko tudi različni rituali. Slovo ni nikoli preprosto, a pogosto potrebno. Tako kot vi – to je ravno proces žalovanja in to je tista pot, ki jo boste ravno skozi žalovanje spoznali, prehodili in vas bo popeljala naprej. V lepši jutri, kjer so spomini, ki ne bodo tako boleli, pač pa vam bodo v pomoč in pogum, da boste zmogli naprej.

Pišete o vaših občutkih – še enkrat – pol leta ni veliko in ni dovolj. Vzemite si čas. Čas za jok, čas za žalost, sprejmite pa tudi trenutek, ko pa vseeno začutite nekaj lepega. Tudi to je del žalovanja, da lažje preživimo tiste trenutke, ki bolijo. Brez občutka krivde se nasmejte sinovim dogodivščinam v šoli, prepustite se trenutku, ko začutite mir v srcu … vse to je potrebno in pomaga.

Draga »mami«, še kako ste normalni. Hodite po poti žalovanja, ki je edina prava pot v tem trenutku, in dobro vam gre. Dovolite si, sprejmite vse, kar občutite. Občutite, predihajte in izpustite. Vem, da se vam poraja veliko vprašanj, veliko dilem. In iščete se. Žal, tudi to je normalno. Sinu pomagate tako, kot to že počnete. Pogovarjajte se, povejte mu, da ga imate radi, da ni ničesar kriv – to otroci potrebujejo. Potrebujejo občutek varnosti in čas, da se navadijo in sprejmejo nastalo situacijo v družini. Počasi, korak za korakom stopajte v nov dan. Ozaveščajte občutke in jih izpuščajte. Naj se vas dotaknejo in naj gredo naprej. Ne pozabite, da nam žalovanje prinaša nov začetek. Omogoča nam, da se »očistimo« in zmoremo naprej. Tudi vam in vašima sinovoma bo uspelo."

Petra Urek pravi, da so v Sloveniji zelo aktivne skupine žalujočih, za otroke, ki se soočajo s smrtjo, pa društvo Hospic organizira tudi tabore. Večkrat zelo dobro dene, da se lahko pogovarjamo s sebi enakimi – s tistimi, ki vedo, kaj doživljamo. Takrat navadno uvidimo, da nismo sami s svojo bolečino in da bomo zmogli naprej.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na