Denis je v intervjuju za Bibaleze.si spregovoril o žalostnem otroštvu, življenjski poti, delu, dekletih in družini ...

Denis, ste zelo navihan in zabaven moški. Mnogi verjetno mislijo, da imate za seboj lepo in brezskrbno otroštvo ter da ne poznate težkega življenja. Pa ni tako. Odraščali ste v Bosni, starša sta se ločila, ko ste bili še malček, živeli ste pri babici. Oče si je življenje ustvaril v Sloveniji, kjer pa ste se mu zaradi vojne v Bosni kmalu pridružili. Kakšni so vaši spomini na to obdobje? Ste bili v Sloveniji lepo sprejeti?

Starša sta se ločila, ko sem bil star 18 mesecev. Sprva sem živel pri mami, ko pa se je pri mojih šestih letih poročila, sem ostal skupaj s staro mamo. Pri desetih letih sem zaradi vojne prišel v Slovenijo.

Otroštvo v Bosni je bilo lepše kot v Sloveniji. Nekako bolj svobodno, brezskrbno, čeprav nismo imeli toliko kot otroci v Sloveniji. V Bosni recimo nisem imel kolesa, še nogometna žoga je bila nekaj, za kar sem moral dva meseca pomagati pri delu na polju. V Sloveniji sem se najprej počutil kot v nekakšnem zaporu. Imel sem točno določene ure za prosti čas, nisem smel kar tako obiskati prijatelja, saj so me njegovi starši odslovili, češ imamo obiske, pridi drugič oziroma prej pokliči in se najavi. To v Bosni ni bil problem. Tudi če je kdo imel obiske, so ti odprli vrata, si vstopil, dobil za jesti in piti in to je bilo to. Največja razlika je bila seveda v tej sproščenosti.

Verjetno ekonomsko šolo v Kamniku, ampak tudi to zgolj zaradi razloga, ker se je tja vpisalo največ osnovnošolskih sošolcev. Če sedaj pogledam nazaj, bi se verjetno še enkrat odločil za policijsko šolo, ker sem dobil neke vrednote, red in disciplino. Če bi bil na kateri koli drugi šoli, lahko da se ne bi tako končalo.

Od avdicije na radiu Postojna in do danes, ko ste priljubljena radijska osebnost, se je veliko spremenilo. Ste zadovoljni s svojimi dosežki?

Uh, spremenilo se je ogromno. V bistvu sam niti ne dojemam, kako hitro se je vse skupaj obrnilo. Po prvi avdiciji na Radiu 94 sem dvomil, ali sem sploh primeren kandidat za radio. Zato sem se prijavil še na avdicijo Radia Gama mm in radia Antena, kjer sem bil ravno tako sprejet. Takrat sem nekako slutil, da bi to lahko bilo to (smeh).

Ste radijski program vedno vodili tako navihano kot danes? Za radijskim mikrofonom ste namreč zelo sproščeni in zdi se, da besed ravno ne izbirate ...

Ko sem začel na Radiu 94, sem ga vodil na enak način. Vse, kar želim, je, da sem to, kar sem in da ne poskušam biti nekdo drug. Lahko bi vodil program, kot to počnejo na Valu 202. Napisal bi si tekst, tri leta treniral kot nor, potem pa bral. Vendar bi s tem izgubil svojo osebnost. Sem to, kar sem in če je to poslušalcem všeč, potem imam jaz delo. Sam nisem prosil za delo na radiu, ampak sem bil to, kar sem, in hvala bogu, da sem s strani poslušalcev dobro sprejet. Dela na radiu nisem potreboval, imel sem službo policista, ki sem jo tudi z veseljem opravljal. Že šest let se ukvarjam tudi z vodenjem manjše plesne šole. Ne želim ubogati šefa zgolj zaradi tega, ker mi daje plačo. Če mi ne bi dovolil, da sem to, kar sem, potem bi z delom hitro prenehal.

Se kdaj vprašate, ali ste prestopili mejo? Vas je morda že kdo od tistih, iz katerih ste se ponorčevali, poklical nazaj in vam napel nekaj krepkih?

Meje NI. Meje si postavljamo sami. Jutri se lahko rokujem in pogovarjam s papežem ali Obamo, vendar se bom z njima pogovarjal kot z najboljšim prijateljem. Sam si teh omejitev ne postavljam. Če je nekaj večini ljudi smešno, potem je to dovoljeno. Takšno je moje mnenje. Tudi če je nekdo pri tem užaljen, ni pomembno, če se večina smeji. Odličen primer je Ricky Gervais na podelitvi zlatih globusov. John Stewart s svojo oddajo. Če pa grem kdaj z resnimi temami v skrajnost, pa grem zgolj in samo zato, da se o tem ljudje pogovarjajo. Prejel sem pritožbo skupine poslušalcev, ki jim ni bilo všeč, da sem podrobno opisal primer pedofilije, katerega sem obravnaval v policiji. Vem, da je grozno slišati, kaj je 40-letni moški počel 11-letni deklici, ampak s tem vzbudiš pozornost, opozoriš na problem in povečaš zavedanje.

Katarina Kresal je uspešna ženska, ki bi imela po moje mnogo manj težav, če bi bila grda. Tako, uporabil sem besedo grda, ki se vam zdaj ne zdi posebej primerna, si boste pa ta stavek zapomnili. Lahko bi rekel manj lepa (smeh). Gre za uspešno in lepo žensko, ki ima zagotovo več prašnikov od našega premierja. Šale na njen račun so odraz dogajanja okoli nje in mimo tega na radiu ne grem. Tudi če bi bila najboljša prijatelja, ne bi šel mimo . Stvari, ki so med menoj in mojim prijateljem, ostanejo v meni. Če pa stvar, ki je med menoj in mojim prijateljem, pride na 24ur.com, potem tudi jaz mimo nje ne bom šel.

Ali bo Katarina Kresal imela otroke? Upam, da ja. Ne dvomim, da bo dobra mama. Ali jih bo imela s sedanjim partnerjem, pa težko rečem. Če bi Miro želel imeti otroke z njo, bi jih do sedaj že imel. Morda pa se odloči podobno kot Elton John? Morda.

Nekoč so starši določili, s kom se bodo njihovi otroci poročili. Si predstavljate, da bi vam vaš oče izbral življenjsko sopotnico? Bi lahko tako živeli in ji ostali zvesti?

Ja, če bi mi izbral takšno, ki bi imela velike … (smeh). Ne, seveda ne. Še z dekletom, ki si ga sam izberem, imam težave.

Gotovo ste zasledili novico o Indijcu, ki ima 39 žena? Ne? No, da pojasnim: 67‑letnik ima sedemnadstropno hišo, v kateri vsi skupaj živijo. Le on ima svojo spalnico, žene pa se med seboj dogovarjajo, kdaj bo katera spala pri njem. Denis, bi bilo vam takšno življenje všeč? Če bi bilo mogoče, koliko žena bi si izbrali?

Poskusil bi (smeh).

Imel bi jih pa 40. Eno več, da bi bil večji car. Mislim pa, da niti ena od teh 39, ki jih ima omenjeni Indijec, ni srečna in zadovoljna. Jaz tudi ne bi želel biti z eno žensko, ki bi imela 39 moških pod isto streho. Čeprav bi lahko skupaj igrali nogomet in še rezerve bi imeli ... no, na to pa nisem pomislil!

Že razmišljate o tem, da bi si ustvarili družino, ali je za takšno razmišljanje še prezgodaj?

Razmišljal sem, pa zdaj ne več. V bistvu še vsaj štiri leta ne. Mislim, da imam še nekaj časa, da si ustvarim družino.

Kakšno osebo bi si želeli za življenjsko sopotnico?

Takšno, ki bo znala ustvariti dom, biti dobra in ljubeča mati ter razigrana in pozitivna žena.

Kaj vam pri ženskah ni všeč?

– Razvajenost.
– To, da niso samostojne in da pri 25, 30 letih živijo na račun staršev.
– Če se z njimi nimam kaj pogovarjati.
– Je lepa in misli, da je to dovolj.

Ne draga moja, pri 45 letih boš imela večjo številko kavbojk, nosila boš razvlečene majice, ki ti bodo prekrile zadnjico, ampak zaradi tega te ne bom imel čisto nič manj rad. Če bova skupaj, si moja in takšna si mi všeč. Lep videz je super, ampak ni vse v tem.

Kaj pa je ženskam všeč pri vas?

Ali si upate vprašati punce v redakciji in potem ta odgovor zapisati? Meni bi bilo to všeč (smeh). Da bom vedel za drugi intervju (smeh).

Bi šli na zmenek na slepo? Menite, da takšna zveza lahko uspe?

Seveda bi šel, ampak mislim, da so možnosti za uspeh majhne ... Kaj pa veš, lahko pride Miro.