Relacijska družinska terapija izhaja iz predpostavke, da je človek bitje odnosov, zato ga tudi obravnava v kontekstu odnosov s pomembnimi drugimi oziroma člani družine, v kateri odraste. Prav ta ima v razvoju posameznika najpomembnejšo vlogo. Če vse skupaj pogledamo z zornega kota otroka, lahko rečemo, da otrok ob starših srka vse, kar se dogaja okoli njega. To, kako se starša obnašata drug do drugega, na kakšen način komunicirata, kakšen odnos imata do sveta, kako čustvujeta, kako se vedeta do drugih … Vzorce vedenja, čustvovanja otrok ponotranji in jih ponese s seboj v odraslost, kjer jih ponovno odigrava v odnosih z drugimi. Ne glede na to, kako močno so določeni vzorci nefunkcionalni in kako boleče so nekatere vsebine, ki jih nosi v sebi, je prav to tisto, kar je zapisano v njem. Če posameznik denimo prihaja iz družine, kjer je vladalo psihično in fizično nasilje, bo zelo verjetno to nezavedno iskal tudi v odraslosti. V odnosu bo tako ponovno prebudil čutenja in ponovil izkušnje, ki jim je bil priča nekoč in ki jih ima zapisane v sebi. Lahko rečemo, da nas vedno privlačijo ljudje, s katerimi bomo doživeli podobno izkušnjo odnosov, kot smo jih doživeli v primarni družini.

Ta hitri in poenostavljeni opis dogajanja je korak k razumevanju principa relacijske družinske terapije, ki vsakega posameznika dojema v kontekstu družine, iz katere prihaja. Velja, da vsak član družine vpliva na vse ostale člane družine in vsaka večja sprememba pri enem članu pomembno vpliva na vse člane, kar lahko zamaje ravnovesje družinskega sistema.

Za družinsko terapijo se običajno odločajo tisti posamezniki, ki se soočajo s trenutno stisko ali več časa trajajočimi težavami, ki jih niso kos. To so denimo družine, v katerih: 

– otrok izkazuje problematično vedenje,

– se eden od članov sooča s kronično boleznijo, ki vpliva na celoten sistem,

– se otroci ne morejo osamosvojiti oz. nočejo do doma,

– odrasli otroci želijo razrešiti dolgoletni konflikt, travmo s starši ali sorodniki, 

– se pojavljajo težave v komunikaciji,

– imata starša konflikt v zvezi z vzgojo otrok,

– v vseh primerih, ko družina (ali njeni člani) ne more v polnosti zdravo funkcionirati.

Kako je z vključenostjo otrok? Če se težave nanašajo na problematično vedenje otroka, je to treba razumeti, kot že rečeno, v kontekstu družine. Največkrat se izkaže, da se takšno vedenje pojavlja zaradi konfliktov med staršema, čustveno/fizično odsotnih staršev, otrok pa na ta način le odigrava nefunkcionalen družinski sistem oz. z drugimi besedami – kliče na pomoč. Priporočljivo je, da so na začetku procesa terapije prisotni vsi člani družine, pozneje lahko na terapiji ostaneta le še starša.

Včasih se zgodi, da celotna družina ne želi ali ne more biti prisotna, v tem primeru se lahko v terapijo vključi posameznik, terapevt pa skuša njegovo težavo uvideti v okviru primarnih odnosov.

Koliko časa traja? Terapevtskih pristopov je precej, a v relacijski družinski terapiji velja, da en terapevtski cikel obsega 12 zaporednih srečanj, ki trajajo približno 50 minut. Po potrebi se cikel enkrat ali večkrat ponovi. Nekateri v terapijah vztrajajo tudi po več let.

Viri: Jon L. Winek, Systemic Family Therapy: From Theory to Practice; Inocativna relacijska družinska terapija, Christian Gostečnik