Pred internetom sem kot otrok na deževni dan ležala na postelji skupaj s sestro in brali sva knjigo ali stripe. Enkrat sem risala, drugič strmela v prazno ... Včasih tudi v luknjo v stropu, ki je nastala, ko sem z metlo udarila vanj. Takrat me je domišljija odpeljala drugam, v pravljične svetove najlepših barv. Ob dnevih brez dežja ni bilo nobenih dilem, kje preživeti popoldan: z blokovskimi otroki smo se igrali zemljo krast, skrivalnice, si izmenjavali frnikole in oblekice od Barbik.

Ob vprašanju, na katerega nisem znala odgovoriti, sem odšla v knjižnico. Poiskala sem enciklopedijo in celo popoldne brskala po njej. Včasih sem vprašala babico učiteljico. Za obisk pri prijateljici se nisem najavila po telefonu ali po messengerju, šla sem po stopnicah tri nadstropja nižje, pozvonila in vprašala, ali je Nina doma. Ker sem poškilila na fotografiranju ob osmi rojstnodnevni torti, imam danes še vedno spomin na mojo spako. In razen mojih najboljših prijateljic nihče ni vedel, da sem na morju z babico in dedkom. Aja, pa dopisovala sem si ... z Mojco iz Ajdovščine. Zadnjič sem jo našla na Facebooku.   

Ja, danes je vse drugače. Spremembe so ultra hitre. Ne moremo več uživati v dolgčasu. Tehnologija je povsod, vsi smo stalno omreženi. Brez pametnih telefonov ne znamo živeti. Vzamemo jih povsod in veliko težje jih je odložiti kot pred 10 leti. Stalno smo povezani, omreženi, dostopni. Na spletu iščemo informacije, gledamo filme, igramo računalniške igrice, nakupujemo ...

Tudi otroci in najstniki. Slovenski devetošolci v povprečju igrajo računalniške igre slabi dve uri na dan, ob koncu tedna pa skoraj 2,5 ure, je pokazala raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Nijz) iz leta 2015. Igrati jih začnejo (že) v povprečni starosti dobrih sedem let. Podobne podatke so dobili tudi z mednarodno raziskavo "Z zdravjem povezan vedenjski slog v šolskem obdobju" iz leta 2014 med 11- in 13- in 15-letniki.

"Računalniške igrice med tednom igra približno 78 odstotkov 11-, 13- in 15-letnikov, med vikendi pa kar 83 odstotkov, med njimi je več fantov kot deklet in največ 15-letnikov. Zanimivo je tudi, da približno trije odstotki 13-letnikov in štirje odstotki 15-letnikov igrajo igrice sedem ur na dan ali več," je opozorila dr. Helena Jeriček Klanšček z Nijz. Zaskrbljujoče je, da 2,5 odstotka slovenskih osnovnošolcev ustrezata diagnozi zasvojenih z računalniškimi igrami. Največkrat fantje, ki začnejo igrati računalniške igrice prej kot ostali – pri povprečni starosti pet let in pol. Igrajo bistveno več kot vrstniki – med delovniki 5,4 ure, ob sobotah in nedeljah pa v povprečju 6,9 ure dnevno.

Tudi osemletni sin družinske terapevtke Dore Pal je že igral igrice. Za krajši čas. A vendar je opazila, kako je ob preskakovanju ovir postajal vse bolj nemiren in živčen, stres in napetost sta se višala. Ko mu je dejala, da je dovolj, jo je prosil, če "lahko samo še malo, samo še to". Njegovi mladi in nerazviti možgani niso zmogli vseh dražljajev, razburjen je bil. Želel si je doseči ugodje v kratkem času in za malo truda. Podobno je začel tudi fant, ki je danes zasvojen z računalniškimi igricami. Kot terapevtki ji je povedal, da stopenj ni nikoli konec, da si vedno želiš vedno višje, hitreje, bolje. Njegovi možgani so bili ob igranju zelo vzburjeni, iskal je ugodje, do katerega je lahko prišel brez pretiranega truda. In nihče ga ni ustavil.

Možgani so narejeni za dolgočasje

Naši možgani so v osnovi narejeni za dolgočasne stvari. Ugodje zmorejo in pričakujejo po drobcih, z na primer lepim filmom, dobro hrano, romantično intimo v dvoje. Pri računalniških igricah pa je vse hitro, potencirano, stalno, brez konca. Ob uspehu dobimo potrditev, ki si jo želimo znova in znova. Zato lahko hitro nastopi zasvojenost, po definiciji Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja stanje, ki vpliva na telesno in duševno stanje zasvojenega, prizadene njegove odnose z okolico in njegovo ustvarjalnost ter pusti posledice tako v družini zasvojenega kot v širši okolici. 

O njej govorimo, ko se določen vedenjski vzorec prične ponavljati iz dneva v dan ter postane središče razmišljanja in dogajanja v življenju zasvojenega posameznika. Po njihovih podatkih je v Sloveniji 3,1 odstotka starih od 18 do 95 let z resnimi težavami s pretirano uporabo interneta, ki je ne morejo nadzirati in se posledično kaže v konfliktih z okolico in tudi z dnevnimi obveznostmi.

Največja težava je, ker zasvojenec ne more kar odrezati tehnologije. Povsod je, potrebujemo jo. A vprašanje je, koliko časa bomo zdržali, koliko časa gre lahko še tako naprej. Strokovnjaki že opozarjajo na nevarnost evolucijskih sprememb, nevrologi govorijo o genskih spremembah možganov ... ne na bolje. Ker, naj ponovimo, naši možgani so v resnici narejeni za dolgčas. Danes vemo, da se razvijajo nekje do 22 leta in zelo pomembno je, kakšne dražljaje dobivajo v času odraščanja. Res ni dobro, če jih je preveč, opozarja Dora Pal, ki deluje v društvu Projekt človek.

Morda se mnogi starši ne zavedajo vseh pasti novodobnih tehnologij. Mislijo si, še bolje, če je otrok notri, vsaj ne kadi, se ne opija in ne omamlja. Ni v slabi družbi. A roko na srce – za računalnikom je lahko neomejeno časa v še slabši družbi kot v resničnem življenju. Nekateri starši so na primer tudi zelo ponosni, ker zna njihova dveletnica že vtipkati geslo pametnega telefona in se s prstom pomikati po ekranu. 

"Ampak dveletni otrok nima kaj početi s pametnim telefonom. Nekje do 12. leta naj otroci ne bi preživljali časa za pametnim telefonom, naj ga tudi ne bi imeli. Če ga že mora imeti, naj ima navaden telefon. In ne razpravljajte z otrokom, ki vas bo prepričeval, da imajo vsi njegovi sošolci pameten telefon, le on ne. Izgubili boste. Če se starši strinjate, da česa ne dovolite, je stvar jasna. Če potrebuje telefon, naj ima navadnega in ne pametnega." 

V videu preverite, kaj pravi Dora Pal o dveletnici, ki zna sama vtipkati geslo pametnega telefona!

Velika težava je pornografija

Nujen je nadzor. Namreč, resna težava so vsebine, do katerih lahko pridejo otroci na spletu. Pornografija, na primer. Hočemo ali nočemo, živimo v svetu, kjer naši otroci začnejo dobivati informacije o spolnosti že zelo zgodaj, praktično od rojstva. Slovenski mladostniki se s pornografijo na spletu največkrat naključno srečajo med osmim in 11 letom. "Moški, danes zasvojenec s seksom, je kot zelo mlad prišel v stik z zelo trdo pornografijo. Danes ni zmožen realnega stika z žensko, kjer bi se bilo treba potruditi, se konec koncev tudi kaj naučiti," je povedala Dora Pal.

Opozorila je na raziskavo, ki je pokazala, da tretjine mladih Japoncev od 14 do 18 let sploh ne zanima seks s puncami. Resnična dekleta jih ne privlačijo, spolne užitke iščejo po spletu. Možgani so spremenjeni do mere, ko se ne morejo več vzburiti v resničnem življenju, je pojasnila. Seveda ni dobro, če otroci pridejo na spletu do vsebin, kjer lahko najamejo prostitutko, jo celo ubijejo ... Zato je nujen nadzor, pomembno pa je tudi, da se odkrito pogovarjamo o spolnosti. Da otrokom povemo, da je spolnost nekaj naravnega in lepega ter v resničnem življenju nekaj popolnoma drugačnega, svetuje.

V videu preverite, kaj Dora Pal svetuje staršem, katerih najstnica je poslala gole fotografije!

Izvor vsega je družina

V bistvu vse izvira iz zdrave družine. Ne idealne, saj je ni, pravi Dora Pal. V zdravi družini se znamo spreti in nato tudi opravičiti, priznati napake. V njej smo opora otroku. V njej se znamo odkrito pogovarjati, tudi o spolnosti in drugih "tabu" temah. Znamo si povedati, da se imamo radi. Otroka moramo naučiti izražati čustva in potrebe, da bo zmogel trezno brez kemičnih in nekemičnih sredstev živeti odgovorno, socialno življenje in ga tudi uživati. 

V njej so odnosi živi, temeljijo na bližini, vzgoji in zgledih. V njej nas otroci zanimajo, kjer se radi ukvarjamo z njimi. Takrat imamo nadzor, zasledujemo cilj vseh staršev: opremiti otroka, da bo zaživel zdravo, samostojno življenje skupaj z drugimi in da bo z njim zadovoljen. Končno je naloga staršev narediti otroka samostojnega. 

Če družina ni dovolj zdrava, je po opozorilih Dore Pal veliko več možnosti, da bo otrok zapadel v neko obliko zasvojenosti. Zavedati se moramo, da otroci sami po sebi niso sposobni izraziti čustev (jih tlačijo in tlačijo). Naučiti jih moramo. V nasprotnem primeru lahko iščejo instant ugodje brez truda. 

Hitro ga dobijo na spletu, za ekranom, ob igranju računalniških igric, morda ob gledanju pornografije. In internet ima potencial za zasvojenost. Ponuja anonimnost in je dostopen vsem. Ponuja možnost neskončnega ponavljanja. Deskanju na spletu ali igranju računalniških igric ni konca ne kraja, vse se dogaja hitro, ugodje pride brez pretiranega truda, je poudarila. 

O pretirani rabi novodobnih tehnologij govorimo, ko občasna uporaba ne zadošča in ko ni nadzora nad obnašanjem. Otrok nas lahko na primer udari, če mu izklopimo elektriko ali povezavo do spleta. Ko se povečuje toleranca, ko se otrok težko vzdrži spleta, ko ima za seboj več neuspešnih poskusov prenehanja. Ko opazimo spremembe načina življenja, je nanizala Dora Pal.

Kaj svetuje? Ne dovolite, da bi imel otrok v sobi televizijo ali računalnik. Zvečer dajte vsi telefone na zbirno mesto v skupnem prostoru. Nujna je zdrava uporaba spleta. Kot prvo: telefon ni varuška, ne kupujte si miru z njim. Naredite urnik. Postavite meje, omejite, zmanjšajte čas. Nadzorujte, spremljajte, kakšne vsebine gleda vaš otrok. Načrtujte druge dejavnosti. Usmerjajte otroka v resnični svet, v športne aktivnosti, umetnost, druženje z ljudmi.

Sami se spremenite, če je potrebno. Od otroka ne morete pričakovati, da bo zunaj igral nogomet, če vi ležite na kavču s telefonom v roki. Ne bo mirno sedel za mizo in jedel, če boste vi med obrokom preverjali objave na Facebooku. Ob znakih zasvojenosti pa razmislite, zakaj vaš otrok toliko časa igra računalniške igrice ali preživi na spletu, za ekranom. Se morda čemu izogiba? Raziščite, kakšni so odnosi v družini. Pogovarjajte se, otroka na primer vprašajte, kako vas vidi kot mamo.

Zmogli boste, če se boste zavedali pasti novodobne tehnologije. In zavedajte se, da niste edini, ki se soočate s tovrstnimi izzivi. Na svetu verjetno ni otroka (ali pa jih je res malo), ki bi po pol ure resnično odložil telefon in se šel učit, ker je bilo tako dogovorjeno. Ne, prosil bo za "samo še malo" in na nas starših je, da postavimo mejo. V dobro otrok in prihodnosti.