Zakaj sploh z malčkom v gore?

Danes, ko sem še 'frišna' mamica, ko je naša deklica stara komaj leto dni, gremo v hribe predvsem zaradi tega, ker sva s partnerjem zelo rada v gorskem svetu, ker je alpinizem način življenja za oba in ker je bivanje v naravi koristno za otroka. To velja za zrak, ki ga dihamo v gorah, petje ptičkov, uživa, ko zagleda krave, konje in druge živali. Že sedaj ji lahko približamo lepote narave, male, a hkrati velike lepote tega sveta. Pomembno je učiti človeka o nematerialnem svetu, mu približati vrednote, ki jih mnogi danes tako hitro pozabljajo.

Kako je otroku najbolje prikazati gore? Kako ga naučiti, da ceni lepote, ki jih ponuja narava okrog nas?

Na poti z otrokom si je treba vzeti dovolj časa. Otroku ni pomemben samo cilj, pač pa predvsem pot, ki ne sme biti dolgočasna, pusta in vztrajna hoja, ampak zaklad izzivov. Nesmiselno je brezglavo hiteti na vrh, podirati časovne rekorde, saj si otrok želi pestro pot, dogodivščine, videti čim več zanimivosti ... Motivacijo pa lahko dodatno dviguje cilj, ki mora biti nekaj, kar se otroku zdi privlačno (koča, pašnik, jezero ...).

Kakšne poti so primerne za družine z majhnimi otroki?

Kakšna pot ustreza otroku, je odvisno od več dejavnikov, zelo težko je posploševati. Odvisno je od starosti otrok, od zdravstvenega počutja, značaja otroka, njegove volje, želja, interesov ...

Avtorja knjige Z otroki v gore (Urška in Andrej Stritar) priporočata naslednje:

Od dveh mesecev do dveh let:
– do dve uri bivanja na zraku, hoje (ko otrok shodi) od 30 minut do ene ure, vožnja z vozičkom, nošenje, hoja

Od drugega do tretjega leta – do tri ure bivanja na zraku, strnjene hoje do 30 minut, nošenje, hoja

Od tretjega do četrtega leta - do štiri ure bivanja na zraku, hoje do dve uri, hoja z vmesnimi počitki, nošenje po potrebi

Od četrtega do petega leta – hoje od tri do štiri ure, hoja z vmesnimi počitki

Od petih do sedmih let – hoje do štiri ure, hoja z vmesnimi počitki, plezanje po malo zahtevni zavarovani plezalni poti ob varovanju

Od 7 do 10 let – hoje do 5 ur, hoja z vmesnimi počitki, plezanje po malo zahtevni ali zmerno zahtevni zavarovani plezalni poti ob varovanju
Od 10 do 12 let – hoje do 5 ur, hoja z vmesnimi počitki, plezanje po malo zahtevni ali zmerno zahtevni zavarovani plezalni poti ob varovanju
Od 12 do 14 let – hoje do 6 ur, hoja (počitki po potrebi), plezanje po malo zahtevni ali zmerno zahtevni zavarovani plezalni poti ob varovanju
Od 14 do 16 let – hoje do 6 ur, hoja (počitki po potrebi), plezanje po malo zahtevni, zmerno zahtevni in občasno zahtevni zavarovani plezalni poti ob varovanju ali samovarovanju
Od 16 let naprej – hoje 6 ur ali več, hoja (počitki po potrebi), plezanje po malo zahtevni, zmerno zahtevni in občasno zahtevni zavarovani plezalni poti ob varovanju ali samovarovanju

Zahtevnejši vzpon običajno zaposli otrokov duh in mišice, tako da pozabi na napore med vzponom. Tudi najmlajši se radi spopadejo sami s seboj in si na vrhu nadenejo največji nasmeh. Na lažjih, tehnično manj zahtevnih poteh pa je otrokom po navadi dolgčas. Takrat moramo sami malo poživiti pot ..., se preleviti v otroka in spustiti domišljijo na plano. Tudi nam bo dobro delo.

Na slovenskih knjižnih policah je kar nekaj vodnikov, v katerih  lahko poiščemo primerne cilje. Še posebej priporočam prav tej temi namenjeno knjigo, to je (že omenjeni) vodnik Urške in Andreja Stritarja, v katerem poleg poti (družinskih izletov) najdemo še kup koristnih napotkov.

Pred odhodom se je seveda treba na pot pripraviti, se pozanimati o trenutnem stanju poti, vremenu ipd. O tem se lahko pozanimate tudi na raznih spletnih straneh, ki so vsakodnevno ažurirane, ljudje povedo svoje izkušnje, napišejo, kje so bili, kakšno je stanje poti itd. (www.gore-ljudje.net, www.pzs.si)

Seveda pa lahko kadar koli povprašate tudi lokalne organizacije, pristojne za taka vprašanja, npr. planinska društva, gorske reševalce, oskrbnike koč, ipd.

Kakšne so priprave za družino, ki se prvič odpravlja v gore? Na kaj naj bodo pozorni, kaj morajo vedeti?

Pomembno je poznati pot, na katero se odpravljamo z otrokom. Tako bomo vedeli, če je primerna tudi za družinsko turo. Ne smemo se odpraviti v neznano, vedeti moramo, da bomo poti zagotovo kos. Treba se je zavedati, da je hoja v gore zahtevna dejavnost, in če nismo ustrezno pripravljeni, lahko tudi nevarna!

Otroci so nepredvidljivi in precej odvisni od naše pripravljenosti, ki lahko naredi planinski izlet zelo prijeten ali pa poln neskončnih prepričevanj, joka, obtoževanj ...

Pred izletom si moramo najprej izbrati cilj. Kot smo že rekli, pri tem odločilno vlogo igra starost otroka, njegova zmožnost in volja do hoje v gore. Najbolje je, če cilj dorečemo skupaj z otroki. Otroci se veselijo tudi priprav na odhod, starejšim pustimo, da sami pripravijo svoje nahrbtnike (vseeno pred odhodom pokukajmo, če je vse potrebno v njih) in jim odgovorimo na njihova zvedava vprašanja.

Pozanimajmo se o trenutnih razmerah na poti, o vremenski napovedi. V nahrbtnikih mora biti vse potrebno – od oblačil (dodatna oblačila, topla oblačila in zaščita za dež, dodatne nogavice, rokavice in kapa, sončna očala), hrane in pijače, pri starših pa tudi prva pomoč, sončna krema in kakšna igračka presenečenja. Na nogah morajo biti udobni in varni čevlji. Otroci zelo radi nosijo svoj nahrbtnik, v katerem pa naj bodo  morda le pijača in malica ter knjižica za žigosanje, ki jim resnično veliko pomeni.

Čas hoje in zahtevnost morata biti primerna odraslim in otrokom. Prilagajamo se najšibkejšemu členu verige, med hojo si privoščimo več krajših počitkov, na cilju daljšega z 'najboljšo malico iz nahrbtnika' ali v koči, otrok ne priganjamo, pač pa spodbujamo, na poti se pogovarjamo, opazujemo, učimo, fotografiramo, smejimo, skrivamo, lovimo.

Kako otroka v gorah zavarujemo?

V gorah nas ogrožajo številni dejavniki, tako tisti iz okolja kot subjektivni, ki jih pogojujemo sami (slaba pripravljenost, precenjevanje sebe, neustrezna oprema, raztresenost ...). Z odgovornim načrtovanjem in izvedbo je lahko vsaka tura varna od začetka do konca.

Otrok ne vodimo na ture, ki so izrazito objektivno nevarne (npr. velika izpostavljenost, padajoče kamenje, poledenele strmine ipd.) in takšne, na katerih bi otroci potrebovali dodatno varovanje. In kot sem že omenila, odpravimo se na turo, ki jo dobro poznamo in za katero vemo, da jo zmoremo in da jo bo zmogel tudi otrok. Če ga bomo vzeli na zavarovano pot ali brezpotje, bomo za njegovo varnost poskrbeli sami.

V primeru nevarnosti zdrsa ali padca otroka navežemo: nataknemu mu plezalni pas (dvodelni – sedež in prsni del) in ga privežemo na od 5 do 10 m dolgo in od 9 do 11 mm debelo vrv. Drugi konec vrvi navežemo na svoj plezalni pas. Na strmih delih hodi otrok za nami, na položnih pa pred nami. Vrv je skoraj napeta, skrbno spremljamo njegov korak in če mu zdrsne, vrv napnemo.

Takšno navezovanje pa ne pride v poštev pri starejših oz. težjih otrocih. Tu moramo uporabljati pravila alpinističnih postopkov ali pa najeti gorskega vodnika.

Na težjih poteh je obvezna uporaba čelade!

Kaj pa, če pride do nesreče? Kako ukrepamo?

Najprej se je treba zavedati, da bi morali vsi, ne le tisti, ki zahajamo v gore, poznati prvo pomoč. V gore brez osnovnega znanja prve pomoči ne bi smeli, znati moramo vse od oskrbe žuljev do temeljnih postopkov oživljanja!

Če pride do nesreče, moramo ostati mirni, ugotoviti, kaj lahko sami naredimo ter hitro in pravilno ukrepati. Ker je čas pri nesrečah zelo pomemben dejavnik, lahko takoj po nesreči največ storimo sami, zato pomagajmo po najboljših močeh!

Najprej poskrbimo za varno okolje – to pomeni, da poskrbimo za svojo varnost in varnost ponesrečencev (padajoče kamenje ...) ter začnemo nuditi prvo pomoč in po potrebi oz. če tako presodimo ali pa gre za težje poškodbe, pokličemo 112 in pomagamo reševalcem z informacijami o kraju, času in vzrokih nesreče, vrsti poškodb, številu poškodovanih in posledicah nesreče. Povemo tudi o razmerah na kraju nesreče (vreme, megla ...), ki so pomembne za reševalne službe.

Mnenje lahko napišete tudi na forum.