(Pre)visoki cilji staršev

Otrok že od malega čuti, da imajo starši do njega posebne zahteve in visoka merila. Najhuje pa je, da si začne otrok zelo zgodaj tudi sam postavljati previsoke cilje, ki jim večkrat ni kos. Postane perfekcionist in žrtev pričakovanj staršev. V vsem mora biti najboljši. Če mu ne uspe izpolniti zastavljenih ciljev, je nesrečen. Posledice neuspeha pa so težave psihološkega izvora kot bolečine v trebuhu in pogosti glavoboli. Zanimivo je tudi, da prav zahtevni starši na ves glas razpravljajo, da otrokov perfekcionizem ni posledica njihovih pričakovanj. Poudarjajo, da je želja po popolnosti izključno otrokova. Na nek način imajo prav, vendar so ravno oni začrtali prve korake k njegovi potrebi po popolnosti.

Zmoreš, a nočeš!

Če starši otroka ne spoštujejo in ga ne sprejemajo zaradi njega samega, njegove osebnosti, temveč ga cenijo in ocenjujejo le skozi njegove uspehe in dosežke, se otroci na to pogosto odzovejo z depresijo, anoreksijo, anksioznostjo in podobno. Pretirana želja staršev po uspešnem otroku je lahko znak njihove nesamozavesti in neizpolnjenih želja. Njihov otrok nima »dovoljenja« za slabo oceno ali neuspeh. Stalno mu sporočajo: »Ti to zmoreš, a nočeš, ne trudiš se dovolj!« Resnica pa je, da otroci zastavljenih ciljev ne zmorejo uresničiti. Pri nekaterih otrocih pride do tako imenovane samodestruktivnosti, kaznovanja samega sebe, ker se nikakor ne morejo »oddolžiti« staršem, ki so zanje "storili vse".

Odkrijte otrokove posebnosti

Naloga staršev je, da otroka usmerjajo v dejavnosti, za katere je bolj nadarjen. Otrok bo dosegel določene cilje le, če je dovolj sposoben in zrel. Spoštovati morajo vse, kar otrok počne, čeprav se staršem ne zdi potrebno. Dobri starši bodo izkoristili otrokovo nadarjenost in od njega ne bodo pričakovali popolnosti. Svojih neizpolnjenih želja ne bi smeli nikoli projicirati na otroka.