Načeloma je nakupovanje kar super zadeva. Še posebej, če s seboj vzameš kakšno prijateljico. To deluje precej antistresno, skoraj bi lahko rekla, da je nakupovanje super psihoterapija, s to razliko, da denar, ki bi ga namenil za psihoterapevta, lepo zapraviš zase in učinek takšne terapije je takojšnje 100-odstotno boljše počutje. Ampak naj poudarim še enkrat, zagotovljen učinek, če nakupuješ zase, oziroma sama ali s prijateljico.

Nekako čisto nasproten učinek pa je zagotovljen, če kupuješ čevlje, oblačila in druge potrebne stvari za otroke. Ampak tudi to še ni tako stresno, kot če jih dejansko vzameš s seboj. In ker so otroci vedno večji, jih moraš vzeti s seboj, da pomerijo, če jim je vse prav. In ker že v naprej vem, da bo to precej naporno, pregovorim v nakupovalni izlet še moža, v upanju, da mi bo pomagal krotiti otroke. Ampak običajno se izkaže, da bi bilo bolje, če bi šli kar sami. Spomnim se, ko sta bila še toliko majhna, da sem lahko šla sama v trgovino in jima kupila kar se mi je zdelo, da potrebujeta. Nobenega stresa, vse super in fino. Ampak sedaj se to ne obnese več. Poleg tega, da je vedno vse preširoko ali pa prekratko, jima počasi moj okus za oblačila ni več všeč.

No, in se odpravimo. Mož je že doma vidno naveličan, ker mora v trgovino. Timu sploh ne povem, kam gremo, ker če bi slučajno izvedel že doma, bi se celo pot iz stanovanja do avta in potem celo pot do trgovine z mano prerekal in sitnaril, da on pa ne bi šel v trgovino, ker so trgovine butaste. Ko ga končno prepričam, da bomo šli vsi in bo prav fino, se nekako vda v usodo, ampak kljub temu še vedno zatrjuje, da pomeril pa ne bo nobene stvari. Ob mojem zatrjevanju, da mu ne bo potrebno nič pomeriti, pa že razmišljam, kako ga bom prepričala, da bi pomeril vsaj ene hlače. No, s Pio tukaj res ni težav, saj je vendar punca. Vsaj tu si lahko malo oddahnem. In ko končno prispemo do trgovine, se začne moje trpljenje. Hm, čudno, nikoli si nisem mislila, da se bo to kdaj zares zgodilo. Trgovina in trpljenje, to mi nekako ne gre skupaj. No, pa saj ni važno. Ko se mimo milijon polic in obešalnikov končno pririnemo do garderobe, Tim že trmari, da ne gre v garderobo. Nekako nam po nerazložljivem čudežu uspe pomeriti vse. Vendar mislim, da si takrat, ko smo mi v garderobi, nihče drug ne upa več vanjo, ker mislim, da mi takrat iz ust prileti tudi kakšna grožnja z odvzemom vsega možnega, če ne bo noge že končno enkrat potisnil skozi hlačnico. In ko nam res uspe vse pomeriti in izbrati, pomislim, da je najhujše že za mano. Ampak ne, takrat pa mož začne s svojimi nadležnimi vprašanji in pripombami. Ali bomo sedaj to vse vzeli? Zakaj pa potrebuje dvoje enake hlače? Ali nima take majice že doma? Ali res potrebuje še ene čevlje? Aaaaaaaa!!!!! Da, vse bomo vzeli, hlače so različne in niso enake, take majice še nima doma in tudi, če bi jo imel, verjetno potrebuje več kot le eno majico in čevlje potrebuje, ker so mu tiste doma že premajhne!!! V redu?!?! In mož veselo ne odneha, da res ne ve, zakaj vsako sezono potrebujeta toliko novih stvari? Ja le zakaj, ker rasteta mar ne?! In potem se vesela pridiga nadaljuje, da ko je bil on majhen, je imel le ene superge in ene … bla, bla, bla … To je bilo 100 let nazaj in to sploh nikogar več ne zanima. Danes so drugi časi in ne morem otroka v vrtec ali šolo poslati v obrabljenih čevljih, prekratkih hlačah in podobno.

Oh ja, kje so časi, ko sem v miru hodila po nakupih? In res ne razumem, kaj je s temi moškimi, da jim je nakupovanje tako odveč in zakaj ga morajo potem zagreniti še nam ženskam. In to jim je skupno že od otroštva, vem. To ni pošteno!