Čez lužo pari, ki otroka ne morejo posvojiti doma, srečo poskušajo še drugje. Tako Američani najpogosteje posvojijo otroke iz Kitajske ali Etiopije. Do sedaj s tem ni bilo težav, po novem pa je Center za preprečevanje in nadzor bolezni (CDC) sprejel zakon, ki je posvojitve v tujini dodatno zapletel. Pravniki, ki pomagajo pri mednarodnih posvojitvah, so, milo rečeno, jezni. Nov ameriški zakon o testiranju za tuberkulozo bi namreč lahko družinam, ki načrtujejo posvojitev otrok iz Kitajske in Etiopije, pokvaril načrte.

Domov brez otroka

Zaradi novega zakona se je nesrečni par, doma iz Virginije, iz Kitajske vrnil brez štiriletne deklice, s katero sta dva tedna preživljala čas in navezovala stike. Zakonca Litchford sta povedala, da se jima zdi to do deklice Harper Yue Ye nadvse kruto, in sprašujeta se, kako jima bo po tem sploh še lahko zaupala.

Jezo sproža predvsem člen, ki ga je v letu 2007 izdal CDC. Ta naj bi omejil vstop priseljencev, ki bolehajo za tipom tuberkuloze, odporne na več zdravil.

Star zakon, nova pravila

CDC je v začetku letošnjega leta izdal odločbo, s katero je začel zakon veljati tudi za tujce, starejše od dveh let, ki prihajajo iz Kitajske ali Etiopije – torej iz držav, v katerih Američani največkrat posvojijo otroke. Nov zakon velja za vse priseljence, tudi za posvojence ameriških staršev.

Pravniki za posvojitve opozarjajo, da se lahko zaradi testiranja na tuberkulozo čakanje staršev za odobritev vize podaljša za več tednov, v primeru pozitivnih testov pa tudi do enega leta. Več združenj za posvojitve se zavzema za to, da bi Center vse otroke iz Kitajske in Etiopije, ki so v postopku posvojitve, oprostil obveznega testiranja. Združenja poudarjajo, da je možnost prenosa tuberkuloze pri otrocih, mlajših od dvanajst let, minimalna in da so posvojeni otroci, v nasprotju z nekaterimi odraslimi priseljenci, takoj ob vstopu v ZDA deležni prvorazredne zdravniške oskrbe.

Čakanje je lahko usodno

Chuck Johnson, predstojnik Državnega sveta za posvojitve, poudarja, da bi bilo lahko zavlačevanje za nekatere otroke usodno. Veliko jih namreč živi v zelo slabih razmerah brez kakršne koli zdravstvene oskrbe. Takoj po prihodu v Ameriko pa bi dobili pomoč.

Navkljub prošnjam staršev CDC vztraja, da je testiranje kljub majhni verjetnosti prenosa bolezni pri otrocih, mlajših od dvanajst let, nujno. Kot pravi njihov predstavnik Glen Nowak, “se prenos bolezni v redkih primerih vseeno lahko zgodi“.

Nimajo pristojnosti

Nowak hkrati poudarja, da v Centru nimajo pristojnosti, da bi otroke, ki so v postopku mednarodnih posvojitev, oprostili testiranja. “Razumemo, da je to za starše naporno … Vendar se trudimo, da bi vse potekalo čim bolj tekoče in gladko,“ dodaja Nowak.

Vendar na Državnem svetu za posvojitve poudarjajo, da predvsem Kitajska spodbuja posvojitve otrok, starejših od štirih let. Zato lahko zakon prizadene več sto otrok in njihovih družin.

Čakajoč na Harper

Zakonca Litchford tako na svojo posvojenko še vedno čakata, saj bo lahko mejo ZDA prestopila šele, ko bodo testi pokazali, da nima tuberkuloze.

Medtem ko se njena nova starša borita, da bi jo končno pripeljala domov, pa je Harper, kot pravita, prestrašena in čisto iz sebe. Malčica se boji, da so jo znova zapustili in da zaman čaka na lepše življenje.