Biti očim ali mačeha je velikokrat zahtevna naloga, sploh takrat, kjer je spomin na biološkega starša boleč in še precej živ. To se zlasti zgodi v primerih, ko je bila v družini prisotna ločitev, razhod ali celo smrt. Otroci naenkrat ostanejo brez družinskega sistema, ki jim je predstavljal varno zavetje. Starš, s katerim so otroci ostali, dobi novega partnerja, ki v družini prevzame novo vlogo - postane partner in obenem starš otrokom. A do katere mere? Mnogi namreč nehote in nevede prečkajo tisto zdravo in razumno mejo, ki lahko pripelje tudi do težjih konfliktov. Seveda pa je vsaka družina unikat, vsaka ima svoja pravila, ki lahko nekje veljajo, drugje spet ne, zato gre v tem primeru zgolj za splošne usmeritve.

1. Ko očim/mačeha obrekuje

Ne glede na to, kakšni so razlogi, da prvotna družina ne obstaja več in da eden od bioloških staršev ni več del nje, očim ali mačeha o njem ne smeta govoriti grdo, kritizirati ali ga kako drugače obrekovati. Biološki starš ima v srcu otrok vedno posebno, nenadomestljivo mesto.Tudi v primeru, ka se otroci morda pritožujejo nad njim, pa očim /mačeha nikoli ne smeta še dodatno prilivati olje na ogenj s kritiziranjem ali potrjevanjem, da imajo prav.

Kaznovanje otrok je v tem primeru vedno kočljiva tema, sploh na samem začetku, ko je vloga očima/mačehe še precej nedorečena in so otroci že starejši. V tem primeru je pomembno, da jim čustva ne narekujejo vedenja in da ne reagirajo v afektu. Pomembno je tudi, da vzgojne težave in zaplete razrešuje biološki starš, saj se rado zgodi, da bodo ob pretiranem vključevanju očima/mačehe otroci razvili uporniško vedenje. In potem se pojavi tisti znan stavek: »Ti že nisi moj oči!« Ali pa: »To mi lahko prepove samo moja mama!« Bolje je stopiti korak ali dva nazaj in se v družinski sistem vključiti postopoma.

Preberite še: 10 stvari, ki bi joh moral vedeti vsak starš

3. Prevzemanje mesta biološkega očeta

Včasih se rado zgodi, da nov partner želi na silo prevzeti vlogo očeta/mame, kar je največja napaka. Otrok ima kljub okoliščinam še vedno pravico, da ima svojega biološkega starša rad, kljub temu, da ni več del družine. Oče oziroma mama sta samo ena, zato očim ali mačeha ne moreta na silo nadomestiti njihovih vlog. Nikakor ni pošteno, da zahteva, da ga/jo otrok naziva z »Oče/mama.« Lahko pa s pravim pristopom, čustveno podporo in nevsiljivim vedenjem korak za korakom vstopi v življenje otroka.

4. Ljubosumje in jeza, če otrok ohranja stike z biološkim staršem

Kljub ločitvi ali razhodu je prav in pošteno, da otrok in biološki starš še vedno ohranjata svoj odnos tudi v prihodnje. Nenazadnje gre za vez, ki je nenadomestljiva in doživljenjska. Narobe pa je, če je zaradi tega očim/mačeha ljubosumna, jezna, užaljena in skuša zbujati otroku krivdo. Na ta način ne bosta pri otroku dosegla ničesar – še huje – prepad se lahko samo še poglobi.

Preberite še: To je čustveno nasilje staršev nad otroki

5. Spoštovanje želja in vrednot biološkega starša

Kljub temu, da biološki starš ne živi več z otroki, pa imajo v nekaterih primer lahko še vedno nekakšna skupna pravila, rituale, s katerimi na čustveni ravni ohranjajo povezanost. Če jih očim/mačeha načrtno krši ali celo nasprotuje, dela veliko škodo in tako kot v zgornjem primeru zavestno ustvarja prepad v odnosu z otroki.

6. Med dvema ognjema

Včasih se očim/mačeha načrtno postavi na kritično mejo med svojim partnerjem in njegovimi otroki. To pomeni, da zavestno ustvarja konflikt med njimi, v želji, da bi pridobil v ’novonastali’ družini pomembnejšo vlogo oziroma funkcijo. To pa na dolgi rok niti slučajno ne funkcionira, saj gre za ustvarjanje konfliktov, ki lahko vodijo tudi do težjih sporov ali celo razhodov. Tako s strani partnerke/partnerja kot otrok.

Preberite še: Ko otrok dobi novega očeta