Čisto mala si. Nežno preštevam vseh deset prstkov in poljubljam lepljive črne laske, kot bi poljubljala božanstvo življenja, v sekundnih sunkih doživljam ihtenje in umirjenost hkrati, a misli neustavljivo bežijo. Ne gane me vseh devet ur za mano, ne spomnim se niti vremena, ne sobe…Počivaš pri meni, tvoje rokice raziskujejo portrete tvoje osebnosti in mala, čisto mala ustka želijo govoriti, povedati, me spoznati. Tako nebeško lepa si. Popade me strah, da te lahko poškodujem, tvoja krhkost se zdi nezemeljska in na trenutke se zdi, da si le sen, da si utrinek dolgo pričakovane zvezde.

Spoznavam te. Poljubljam te kot sem te poljubljala prvi dan, ko sva sklenili tisti tihi življenjski pakt in vsak dan se zdi novo razsvetljenje, nova možnost dobrega in novo upanje. Moja si. Nečloveško si te lastim, k sebi ne preneham privijati malega telesca, niti za trenutek mi svet ni pomembnejši od tebe. In ko tako spokojno počivaš, ko so tvoje misli v čudovitih barvah tvojega malega sveta, vem, da me potrebuješ in tako zelo vem, da jaz tebe potrebujem še bolj…

Rasteš. Ko tako krilim z rokami in z vso silo zadržujem Čas, da ne prehiteva svojih tirnic, ti spoznavaš svet in dojemaš. Moj dan zapolniš z nasmeški, ob vsakem novem spoznanju si srečna in žariš. Potrpežljivo sedim poleg tebe, božam vsak del tvoje biti in ti razlagam o stvareh, ki te zanimajo. O pticah. O morju. O atiju, ki ga ljubiš. O tem, da te imam neskončno rada. O tem, da si spremenila najin svet.

Nenehno raziskuješ in spreminjaš pravila in čeprav sem nekoč zaprisegla, da se ne bom spremenila, sem v službi tvojega veličanstva vsa ponižna in spokojna. A rastem.

Rada bi te prosila, da ne hiti. Da imaš čas in se nama nikamor ne mudi. Tako zelo bi ti povedala, da bi si te rada naužila in te pripravila na zunanji svet nekje, nekoč…

Samo mama sem. Mame ne ustavijo časa. Mame, veš, tudi ne preprečijo padcev. Mame niti ne razumejo igrač in redkokdaj okusijo sladkost čajev v praznih skodelicah, čeprav sedijo na tleh pri namišljeni čajanki in se delajo, da je sedma skodelica res prevroča in jo je potrebno pihati.
Četudi v življenju šteje samo to, mame nikoli ne znajo prenesti na papir vse sreče in vse hvaležnosti, hvalospevov življenju, ker te imajo. Nemogoče je tako božanska čustva preleviti v človeško besedo in z njo zapolniti vsa hrepenenja in vsa čutenja, vse skrbi, olajšanja in vso ljubezen.

Veš, deklica moja, mame znajo tolažiti. Vedno najdejo primerno besedo in pravi obliž, ko nastane ranica in vedno spijejo vsako skodelico do konca, čeprav pričakujejo obisk in je vse še razmetano. Mame potrpežljivo poslušajo in preudarno odgovarjajo. Mame nosijo najpomembnejšo vlogo.
Ljubijo. Brezpogojno. Brezčasno. Za vse večne čase.