V nedeljo, šesti dan po roku, me ob 7.30 zbudi "črvičenje". Ko me še dvakrat začrviči, vstanem in grem na WC. Morda pa je samo prebava? Če slučajno ni, je bolje, da se uredim. Zato skočim v banjo, se stuširam, si umijem lase in se celo depiliram. Ko še zadnjič oprham telo, opazim pod nogami manjše krvne strdke. Panika!

Prvi hip sem se zelo prestrašila. Skoraj vso nosečnost sem s strahom spremljala, če bom kdaj krvavela, in glej ga, tukaj je ta nezaželena krvavitev. Aha, morda pa bom danes rodila, pa tisto črvičenje le ni črvičenje. Potem je ta majhna krvavitev normalna. Se pomirim in povem dragemu, kakšna je situacija. Ker pa sem se krvavitve tako ustrašila, si rečem: "Strah, adrenalin, fino, pa sem si podaljšala porod za kakšni dve urici," opisuje začetek poroda Andreja.

Njen prvorojenec Žan je prespal pri babici in glede na razmere jo je Andreja poklicala in prosila za podaljšanje varstva. Ker je vedela, da so že vsi na trnih, je omenila le, da se ji je odluščil čep in da se lahko prične takoj ali pa čez teden dni. Pravi, da so ji nedolžno laž že oprostili.

Popadki so bili neredni. Dopoldan sem stanovanje pripravila za porod, opoldan sem še sesala in pospravljala. Ljubi mož je ustvaril ambient, sproščujočo glasbo sem slišala, ne glede na to, ali sem bila v dnevni sobi ali v kopalnici. Ves dan sem hodila na stranišče, ker sem hotela biti čim bolj sproščena. To sem lahko dosegla, če se imela vse mišice sproščene, kar pa je pomenilo, da sem bila redno na stranišču.

Roditi sem si želela čepe v kopalni kadi. A vedela sem, da pri porodu ne gre vedno čisto tako kot si želiš in načrtuješ. Opoldne so se popadki okrepili; čeprav so bila vmes obdobja zatišja, so pa bili krepkejši. Nekajkrat sem šla že v kad, kjer sem se sprostila, tudi kaj zapela in z lahkoto sem predihala vsak popadek. Ko nisem bila v kadi, sem v sobi med popadki iskala najbolj udoben položaj. Vmes sva z dragim celo plesala, se strastno poljubljala, šalila ...

Najboljši je bil čas med meditacijo, ki je nastopila čisto spontano. Hotela sem se malo odpočiti, ker pa so bili popadki neprimerljivo bolj boleči, če sem ležala, sem našla napol sedečo, napol ležečo pozicijo. Z vsemi vzglavniki in odejami, ki jih premoremo, sem si naredila gnezdece v kotu med posteljo in steno. Pod zadnjico sem si dala kup brisač, če bi mi slučajno odtekla voda, in se pričela sproščati. Samodejno sem padla v meditativni trans, v katerem sem popadke zaznala kot 2–3 sekunde trajajoče bolečine, toda bolečino sem bolj opazovala od zunaj kot jo čutila. To so bila prava blažena stanja!

Ne vem, kaj bi pokazal CTG, ampak meni je bilo lepo. Ko sem prišla iz meditacije v "realni" svet, so bile bolečine spet moje in sem jih še kako občutila. Pozno popoldan sem po meditaciji pričela jokati, da se ne grem več. Jok je trajal celih 15 sekund!

Zvečer sem ponovno poklicala starše, da se jim sporočila, da sem dobila popadke in naj Žan ostane z njimi še to noč. Ko sem Žanu po telefonu povedala, da se bo kmalu rodila Lilia, je kar vriskal od veselja.

Postala sem zelo utrujena, ura je bila okrog devete zvečer, ko sem bila spet v kadi in sem bila prepričana, da bom kmalu rodila. Toda nič od tega. Ven iz banje in potem malo hoje, cartanja, pa čepenje, masiranje, a popadki še vedno nepredvidljivo neredni. Spet sem si zaželela malo počitka in sem se prepustila še zadnji meditaciji.

Okrog 22.30 sem se "prebudila" iz meditacije. Popadki so bili močni, a še vedno nisem imela občutka, da bi bili lepo periodični, voda mi tudi še ni odtekla. Mož me je večkrat povprašal, kako se počutim in kaj mi govori telo. S tem me je lepo vodil skozi porodno obdobje, da sem prisluhnila svojemu telesu, tudi če sem na to pozabila. Tudi tokrat me je vprašal, kako se počutim, kako gre. Odgovorila sem mu, da sem utrujena. Začela sva se pogovarjati o tem, da greva v porodnišnico. Tako sem prvič preverila, kako pogosti so popadki. Do tistega trenutka jih nisem "merila", ker bi s tem že nadzorovala porod, česar pa izkušene samorodke ne priporočajo.

Med prvim in drugim popadkom je bilo sedem minut, tretji je bi po treh minutah, naslednji čez dve. "Uuuu, pa to je to," si mislim, nakar se naslednji prikaže šele čez 12 minut in naslednji čez več kot 10.

Odločim se, da "tam spodaj" nežno preverim, ali že kje kaj čutim. Toda bilo je vse čisto mehko, pudingasto. Na prstih pa mi je ostala rjavkasto krvava sluz. Nisem vedela, kaj to pomeni, ne eno, ne drugo.

Ura je bila že enajst zvečer, ko sva se z možem odločila, da grem v porodnišnico. Takšen je bil načrt – če se bom dobro počutila, bom rodila doma, če ne bom prepričana, bom šla v porodnišnico. Oblekla sem se, pospravila dve ali tri stvari, pripravila torbo in šla še na stranišče. Tam sem obsedela in se zagledala v hlače. To je bil ključni trenutek. Hlače so ležale na tleh okoli mojih gležnjev. "Praktično sem napol naga," si mislim. Grem še enkrat v banjo, morda pa se mi tokrat popadki pospešijo, ko pridem iz nje.

Ljubi me je sicer malo čudno pogledal, ko sem mu rekla, naj še zadnjič napolni banjo, a me je ubogal. Usedla sem se vanjo in opazila, da je otrok postal zelo nemiren. Voda mi še ni bila do pasu, ko sem začutila nekam čuden popadek. Z možem sva opazovala trebuh, kjer se je zelo dobro videlo, kako mala brca. Mož je dejal, da mu ni všeč; povedala sem mu, da se je popadek že začel, ona pa še brca kot za stavo, ko se je ta nenavadni popadek prelevil v potisnega. Ne, jaz ležim v kadi, to ni tako kot sem hotela! Hotela sem roditi čepe, toda bilo je prepozno. Nisem se mogla upirati potiskanju.

Mož se je nagnil nad mene in mi potisnil kolena nazaj, kolikor je mogel. S tem mi je pomagal, da je bila porodna pot v mojem ležečem položaju čim bolj ravna. Med potiskanjem sem še razmišljala, da tokrat pa malo boli. Nisem se spomnila, da bi me prvič, pri Žanu, iztis bolel. Sicer pa sem bila takrat napol v transu in napol zadrogirana, tako da se tako ali tako vsega komajda spominjam.

Natančno sem čutila, kako otrok "potuje" ven. Takoj za prvim potisnim popadkom je sledil drugi. Z roko sem otipala, da se glavica krona z ovojnico vred; ko sem to komaj dojela, je bila glavica že zunaj, ramena tudi, vmes sem še rekla: "Ne morem se ustaviti," instinktivno sem preščipnila ovojnico in mala je že bila zunaj.

Držala sem jo v rokah. Mož je pogledal na uro (23.20), ugasnil luč in me opozoril na popkovnico. Uf, popkovnica je bila enkrat ovita okoli vratu. Odmotala sem jo in ji pomagala lepo zadihati. Medtem ko je poskušala lepo zadihati, je mož predlagal, da pokliče rešilca. Pomirila sem ga, da je vse v redu. Novorojenci naj bi imeli pravico do desetih minut. V tem času se navadijo na pravilno dihanje. Medtem morajo biti s popkovnico povezani z materjo in tako dobivajo še zadostno količino kisika.

Punca pa si je lepo čistila dihalne poti, zato nisem zagnala nobene panike. Sem ji pa pomagala, tako da sem jo malo obrnila navzdol in jo potem položila s trebuščkom navzdol na mojo roko. Hitro je lepo zadihala, v nekaj minutah je dobila lepo, rožnato barvo. Medtem sem moža poslala po brisače, ki sem jih že pospravila nazaj. Praktično sem skoraj vse že pospravila, kar sem imela pripravljeno, ker sem odpravljala v porodnišnico.

Deklico sem obrnila k sebi, zmočila brisačo ter jo s toplo in mokro brisačo pokrila. Voda v kadi je narasla do vrha, čeprav je bil čep zunaj. Kako to? Ovojnica, v kateri se je miška rodila, je zamašila odtok ...

Uživali smo v trenutku.
Moža sem poslala po vse potrebno, da bomo prerezali popkovnico. Medtem ko sem mu razlagala, kaj naj še stori, sem začutila zbadajočo bolečino v bradavici. Otrok se je sam pristavil! Moj komaj rojeni otrok si je sam našel in se prisesal na dojko! Mož je izkoristil trenutek in naredil edino fotografijo. S solzami sreče v očeh sem jo prvič podojila.

Uredila sva popkovnico. Za njen del sem uporabila ščipalko še od Žana, za drugi del, pri posteljici, pa kar kuhinjsko. Vse, s škarjami vred, sem že čez dan nekajkrat sterilizirala, mož pa je pripomočke še enkrat razkužil in posipal s homeopatskim pudrom za popkovnico. Medtem sem že občutila prvi popadek in povedala možu, da bom morala poroditi še posteljico.

Toda dete se je veselo dojilo in nisem imela srca, da bi jo odstavila. Vmes sem dobila še drugi popadek. Malo sem še počakala in pogledala na uro. Od poroda je minilo 30 minut. Čas je, da gre posteljica ven. Medtem ko sem jo odstavila, sem preverila še spol. Res je bila punčka.

Porodila sem še posteljico, se uredila in stuširala. Mož je poklical rešilca. Ko je reševalec izvedel, da smo že vse postorili sami in da smo pet minut stran od porodnišnice, nam je svetoval, da se sami zapeljemo tja. In odpravili smo se. Bila sem srečna.

V porodnišnici pa sta Andreja in mož naletela na zelo odbijajoč odnos.

Bila sva deležna verbalne agresije. Zasliševali so naju, naju grajali. Dvomljivi pogledi so leteli name ves čas bivanja v porodnišnici.

Takoj po prihodu sem dobila zdravila, brez vprašanja, brez razlage, in ko sem vprašala, kaj so mi dali, je sestra skomignila z rameni. In spet je skomignila, ko sem jo vprašala, zakaj so mi dali zdravilo. Naposled je le stopila do zdravnice in dobila sem odgovor, da sem preventivno dobila antibiotik. Sarkastično je še dodala, da zato, ker sem rodila doma.

Bila sem obravnavana drugače kakor druge otročnice. Naredili so mi ultrazvok in ugotovili, da se nisem dobro ščistila. Zagrozili so mi z operacijo. Dali so mi zdravila in operacija vendarle ni bila potrebna. Pediater je celo izjavil, da nimam mleka, in ko sem mu zagotovila, da ga imam, je vztrajal, da ni kvalitetno, da se Lilia ne redi.

A dobro sem vedela, da čišča pogosto traja šest tednov in da otrok prve dni svojega življenja izgubi nekaj svoje teže. 10-odstotna izguba teže po porodu je popolnoma običajna stvar.

Ko pa je hči pričela pridobivati na teži, so trdili, da nikoli ni bil problem njena teža. Vmes so jo nekoč celo nahranili po steklenički, da so lažje ugotovili, koliko poje. Ves čas sem jo morala tudi tehtati.

Na koncu se seveda vedno izgovorijo, da lahko mamica odkloni zdravljenje, zdravila in ostale stvari. A če to dejansko stori, je deležna grdih pogledov. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi najbrž zahtevala odpust na lastno odgovornost. Zavrnila bi zdravljenje zase in za Lilio.

Vse, kar mi je ostalo od porodnišnice, je grenak priokus. Porod je bil nekaj najlepšega, bivanje v porodnišnici po njem pa zelo stresno. Glede na vse te izkušnje moj tretji otrok ne bo rojen v mariborski porodnišnici, ampak v Avstriji, v porodni hiši, kjer dovolijo samostojen porod in je osebje prisotno le, če pride do zapletov.

Zdravstvu in njenim uslužbencem čisto nič ne zamerim ali očitam. Delujejo tako, kot so bili naučeni, in tako, kot mislijo, da je za bolnike najbolje. Rešili so že nešteto življenj. Želim si le, da bi bistveno bolje prisluhnili željam svojih bolnikov in da bi zdravstveni delavci delali z roko v roki z njimi.

In sedaj si vsakič, ko slišim, da sem imela srečo, rečem: "Ja, in ime ji je Lilia!"

Samo to bi še dodala: ni lepšega, bolj magičnega trenutka, trenutka, ki se ga ne da opisati z besedami, kot je ta, ko sama rodiš in v roke ujameš svojega otroka! Takšno izkušnjo privoščim vsaki mami.

O tem lahko poklepetate tudi na forumu.