"Moj mož je vojak že 10 let," pripoveduje Darja. "Takoj po opravljeni vojaški dolžnosti, ki je bila takrat še obvezna, se je prijavil oziroma je kandidiral za zaposlitev v SV. Udeležil se je usposabljanja, ki je bilo težko, ampak ga je uspešno prestal in tako je dobil možnost zaposlitve ter postal poklicni vojak."

Darja nam je povedala, da je Srebrenko leta 2001 prvič odšel na misijo v Bosno; takrat sta bila še fant in dekle. Pravi, da so bila to zanju najlepša leta, imela sta komaj osemnajst in enaindvajset let, ko je ostala sama. Prvi tedni so bili najhujši, prvi klic, prve besede … potem pa se je privadila. A komaj se je privadila, že je prišel na dopust in "porušil red", potem pa spet odšel nazaj. In ko je leta 2003 odšel drugič, se je Darja na viharno življenje že nekako privadila. Vedela je, kaj jo čaka. Čeprav je bilo težko in je bila dostikrat osamljena, je ljubezen premagala ovire in leto za tem sta se poročila.

"Vedela sem, da biti žena vojaka ni kar tako, zahteva ogromno prilagajanja zame, za moža in sedaj tudi za najino triletno hčer Kalino," pravi Darja.

Kalina se je rodila prezgodaj, v 32. tednu nosečnosti. Bila je nedelja, Srebrenko je bil na terenu. Odšla je v porodnišnico, kjer so ji povedali, da mora roditi. Poklicala je moža, a se ji ni javil.

"Vsa prestrašena sem pričela razmišljati, kako bom sploh rodila brez njega! Poklicala sem ga, pa je prekinil, ni mogel govoriti, bil je na terenu. Potem sem mu napisala sporočilo, da rojevam. V tistem hipu mi je bilo popolnoma vseeno za njegovo službo in teren. Hotela sem ga ob sebi. In je poklical nazaj, da prihaja," se spominja Darja.

Pravi, da je zakorakal v porodno sobo kar v vojaški uniformi in od trenutka, ko se je Kalina rodila, je dobila v porodnišnici vzdevek »mala vojakinja«. Seveda je bil novopečeni očka na hčerin vzdevek izredno ponosen.

Z rojstvom Kaline so se misije in tereni zaključili. A ne za dolgo …

"Februarja 2008 sem izvedela, da mož odhaja za šest mesecev na misijo na Kosovo. Jokala sem tri dni, Kalina je imela komaj dve leti in pred nama so bili dolgi meseci samote. Po glavi so se mi podile različne misli, scenariji, kako bova sami, kako bo Kalina brez očeta. Zelo je bila navezana nanj, bila je očijeva punčka, očijeva vojakinja …" se spominja Darja.

A dan slovesa je bil tu. Srebrenko je odšel in pustil svoji punci sami. Mamica pravi, da je bila bolečina tako huda, da se je ne da opisati. Vsi so jo tolažili, da bo vse v redu, da so na svetu hujše stvari, a tisti hip ni nič pomagalo. Darja je jokala in mislila le na to, da je ostala sama, da bo deklico morala sama vzgajati. Potrebovala in pogrešala je njegovo bližino, pogovore, tolažbo in objem. Pogrešala je celo njune prepirčke.

"Najhuje je bilo prve dni. Potem se nekako prebudiš, se zaveš, da boš zmogel, ker moraš. Ker druge poti ni. Zaveš se, da so pred tabo dnevi in meseci, ko se boš morala opreti in zanesti le nase, ko si popolnoma odgovorna za deklico, ki te potrebuje in moraš biti trdna že zaradi nje. Kalina je zelo težko prenesla očkov odhod. Bila je premajhna, da bi razumela, kje je njen očka, zakaj ga ni domov. V spalnico sploh ni hotela sama, vedno je z njo šel očka in pogrešala ga je. Ko je prvič zaslišala njegov glas po telefonu, je zagnala vik in krik. Ni mogla razumeti, kje je in zakaj ga samo sliši in ne vidi. Že samo spomin na tiste trenutke mi privabi solze v oči," pove Darja.

Po dobrih dveh mesecih je Srebrenko prišel na dopust. Kalina je bila presrečna, ker se je očka vrnil, a žal je dopust hitro minil in moral je nazaj. Kalina je bila zmedena, žalostna. A k sreči je bilo zelo hudo le nekaj dni, potem se je privadila, da očka ni. Darja ji je poskušala razložiti, da očka gre, a se vedno vrne. Povedala ji je, da se bo tudi tokrat vrnil domov in Kalina je razumela.

"Ko sva bili sami, sva imeli svoj red, svoj urnik in način življenja. In ko se je vrnil domov, ko je minilo tisto veselje, je bilo kar malo čudno. Spet se je bilo treba prilagajati, spet imeti ob sebi moža in očeta. Motile so me malenkosti, prav tako njega. Spominjam se, da me je prvo noč v spalnici motilo njegovo dihanje, ampak sem se hitro navadila! Sedaj smo spet ena majhna in srečna družina … ki pa bo kmalu postala veliiiika!

V začetku poletja pričakujeta Darja in Srebrenko rojstvo dvojčkov. Mamica močno upa, da misij nekaj let ne bo. Samskega življenja s tremi majhnimi otroki si tudi ona ne more predstavljati. Pravi tudi, da je na moža zelo ponosna in ga v vsem podpira. Njegove odločitve spoštuje, ker ve, da so premišljene in družini v korist. Zato tudi način življenja, ki ga živi, ni tako strašen. Ljubezen naj ne bi imela meja. Darja in Srebrenko dokazujeta, da je temu res tako.

Mnenje lahko zapišete na forum.