Nisi navaden fantič ... Je že res, da imaš 10 prstkov na rokah in ko jih štejem na nogah, jih preštejem ravno toliko. Ko čebljaš, čebljaš tako kot vsi ostali otroci in ko te zagrabi trma, nisi nič bolj popoln kot drugi.

Pa vendar – tvoj nasmeh mi pred očmi pričara zvezde. Tvoja majhna ročica se popolnoma prilega moji dlani in tvoje zvedave oči so tako velike in polne. V soncu se svetijo kot dva največja kostanja v jesenskem jutru.

In tako dišiš. Dišiš kot makovo polje, ki me kliče k sebi.

Vedno me imaš rad. Naj bom še tako nepopolna in naj imam še tako mastne lase, ti se priviješ k meni in takrat vem, da si samo moj.

Že od začetka, še ko sem te nosila pod srcem, sem vedela, da si fantek. In že od otroških dni sem vedela, kako ti bo ime. David. Takrat mi je bilo to najlepše ime, ki bi ga lahko podarila svojemu sinu. Sedaj pa ga nosi najlepši sin, ki je bil podarjen meni. Spremlja pa te še eno ime. Gabriel. Vidiš, kako si poseben? Imaš dve imeni. Glej, da ju boš nosil pokončno in ponosno. Izbrani sta bili namreč zate in nikomur ne bi ustrezali bolje.

Ko si se pripravljal, da boš prišel na svet, in ti je v mojem trebuhu skoraj zastal srček, je skoraj zastalo tudi moje srce. Ko so te po carskem rezu prvič pokazali meni, so ti od silnega joka po licih polzele solze. Tudi meni so. Od silne sreče, da si zdrav, moj in tako lep!

Tvoje življenje v resnici ni popolno in lahko. Če bi bil že velik fant, bi ti bilo verjetno še težje. Rodil si se v Ameriki, sedaj si z mano doma v Sloveniji. Verjetno pogrešaš svoje majhne prijatelje in svojega očka, ampak kljub temu čutim, da ti iz oči sije sreča. Vedeti moraš, da se bom vedno trudila, da bo tako in da bom vedno čakala, da se ti na obraz nariše nasmeh. Življenje včasih ni najlepše, niti ni najbolj pravično, ampak vedno bom ob tebi, da ti bom pomagala.

In veš, zakaj si še poseben? Zakaj sva posebna oba? Ker skupaj praznujeva rojstni dan … Si najlepše darilo, ki ga lahko dobi mama! Lepo je biti mama. Zares. Ampak najlepše je biti tvoja mama!