Z Gorazdom se nisva obremenjevala s tem, da bi morala postati starša. Res je, da sva se o tem veliko pogovarjala, ampak nisva želela, da bi ti pritiski postali vedno večji. Veliko zgodb poznava, ko so si pari to tako želeli, a se jim ni uresničilo takrat, ko so si zaželeli. Prav tako nisva načrtno delala na dojenčku in se trudila. Ko pa sva si rekla, zdaj pa dajva, pa se je zgodilo. Lahko bi rekla, da v prvo. (smeh) Bila je prava odločitev ob pravem trenutku. Imela sva veliko srečo, kajti mnogim se to ne zgodi takrat, kot bi si želeli.

Ko mi je mesečno perilo izostalo, sem takoj pomislila na to, saj sem ga imela vedno zelo redno, do dneva in skoraj ure natančno. Zato sem počakala nekaj dni, čeprav sva se vmes že o tem pogovarjala. Nisem si mislila, da bi se to lahko zgodilo že v prvo, zato sva bila toliko bolj nestrpna. Bila je nedelja in odhitela sva po test. Od samega razburjenja sva po prvem testu kupila še enega, da bi se prepričala. Ko je znova pokazal isto, sva vedela, da je to to. Nosečnost pa je potem potrdila še moja ginekologinja.

Komu ste najprej povedali, da ste noseči, in kako se je ob veseli novici odzval vaš partner Gorazd?

Moj partner je zelo čustven in skupaj sva si padla v močan objem. Novica, da bo postal ati, ga je zelo zelo razveselila. Novico je kmalu izvedela tudi Gorazdova sestrična Zlatka, ki nama je takoj svetovala kako in kaj, saj sem imela že takoj na začetku precej težav. Nato pa seveda starši. Novice nisva želela obešati na veliki zvon, saj so sploh prvi tedni lahko zelo rizični. In poznava primere izgube v prvem tromesečju.

Mediji pišejo, da vas bo dojenček razveselil jeseni. Nam lahko zaupate, v katerem mesecu nosečnosti ste in kdaj se bo vaša družina povečala za novega družinskega člana.

Čaka me čudovito poletje in v septembru bo prišel dojenček.

Že veste, ali pod srcem nosite deklico, dečka ali se boste raje pustili presenetiti? Sta s partnerjem že izbrala ime?

Zelo si želiva izvedeti, kaj naju bo presenetilo, zato sem tudi že sama, na vsakem pregledu, z zanimanjem spraševala, kaj bo. Vsekakor nama je vseeno, čeprav sem jaz od samega začetka govorila, da imam občutek, da bo deček. Moj Gorazd pa, da bo deklica. Bomo videli. Radovednost muči tudi naju. (smeh) Imena počasi že iščeva, ampak imava veliko težav, saj ne želiva izbrati kakšnega eksotičnega, nenavadnega imena. Po drugi strani pa imava za vsako ime, ki se nama porodi, že neko asociacijo na kaj ali koga. Težka naloga naju čaka. Verjetno bo lažje, ko bova poznala spol otroka.

Pod vašim srcem raste otrok in pripravljate se na novo življenjsko vlogo. Kakšna mama si želite biti? Se boste zgledovali po svoji mami?

Moja mama ni imela lahkega dela, saj sem bila precej trmoglav otrok. (smeh) Kljub vsemu mislim, da me je zelo lepo vzgojila, in vem, da me čaka težka naloga. Sploh časi, v katerih smo trenutno, so za vzgojo zelo težki. Zato je pomembno, da pri tem sodelujeta oba. Tako oče kot mati. In tukaj vem, da bom imela vso podporo pri Gorazdu, ki bo krasen oče.

Kako se počutite? Vas je v prvih mesecih dajala slabost ali pomanjkanje energije?

Trenutno sem počutim nekoliko boljše, čeprav so bili prvi trije meseci zelo naporni. Nisem si mislila, da jutranja slabost lahko traja ves dan. (smeh) Potem utrujenost. Sprva sem vse popoldneve prespala. Ob teh težavah so se pojavile še druge, ki so povzročile precej strahu. Zaradi njih sem morala tudi veliko ležati in počivati.

Ste v nosečnosti začeli opažati, da vam določena hrana bolj diši ali obratno. Po čem najbolj hrepenite? Ste opazili kakšne posebne spremembe?

Prvi znak, da sem noseča, sem opazila tako, da mi je zelo prijala slana hrana. Nikoli nisem zvečer napadla vrečke s čipsom. Sploh nisem jedla čipsa. Imela sva ga doma za obiske. Potem pa sem spraznila celo vrečko. (smeh) Druga stvar, ki sem jo opazila, je bil vonj. Vse mi je začelo smrdeti. Po stanovanju sva morala odstraniti vse osvežilce zraka, ki so spuščali kakšne vonjave. Smrdel pa mi je še najljubši mehčalec. Ampak zdaj se je počasi tudi to že uredilo. Glede hrane pa je tako, da sem trenutno na strogi dieti zaradi nosečniške sladkorne bolezni. To pomeni, da ne morem jesti niti tistega, kar bi si želela, ker se moje vrednosti takoj povišajo. Posledično se zaradi tega tudi ne redim in ne pridobivam na teži. Na srečo dojenček pridno raste, tako da očitno vse zaloge dobi on. (smeh)

Ženske običajno kar hitro zavijemo v trgovino in izberemo kakšno oblekico ali igračko. Ste to že storili in kaj ste kupili?

Od Gorazdove sestre Sabine sem dobila prvo "flaško" in igračko. Drugih stvari pa še nisva kupila. Trenutno gledava otroške sobice, saj nimava niti tega. Zavila pa sva v trgovino po informacije glede vozičkov, in ker sva oba visoka, potrebujeva voziček, ki je nastavljiv tudi po višini.

Ste za prihod novega družinskega člana že začeli preurejati otroško sobico? Se boste držali tipičnih barv – roza za deklico in modra za dečka ali bodo stene in oprema bolj nevtralnih barv?

Glede sobice bova še počakala, da vidiva, kdo naju bo osrečil. Potem bo tudi veliko lažje opremiti in kupiti vse potrebno. Stene so trenutno rumene barve in na njih bodo prišle kakšne lepe otroške tapete.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na